Retrospektivi slovenskega filma v Belorusiji in Rusiji

30. oktober 2018
Tokratni retrospektivi slovenskega filma bosta prikazani v Minsku in Moskvi. Prva je nekoliko bolj zgodovinsko obarvana, druga pa ponuja pregled zadnjih dveh let.

Prvič v zgodovini bo od 2. do 9. novembra na 25. Festivalu Listopad v Minsku pod vodstvom umetniškega direktorja Igorja Soukmanova na ogled šest slovenskih filmov, in sicer: Ekspres, ekspres (1997) Igorja Šterka, Varuh meje (2002) Maje Weiss, Rezervni deli (2003) Damjana Kozoleta, Pokrajina št. 2 (2008), Vinka Möderndorferja, Razredni sovražnik (2013) Roka Bička in restavrirana verzija filma Dolina miru (1956) Franceta Štiglica. Na retrospektivi bodo prisotni režiserka Maja Weiss, igralec Razrednega sovražnika in ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor, producentka filma Pokrajina št. 2 Eva Rohrman in Nerina T. Kocjančič iz Slovenskega filmskega centra, ki bo tudi članica strokovne žirije mednarodnega programa celovečernih igranih filmov. Predstavitev slovenskih filmov na mednarodnem filmskem festivalu Listapad podpira podjetje Riko.

Teden slovenskega filma v Moskvi bo potekal od 8. do 12. novembra v kinodvorani Junost, ki sodi v sklop mreže kinodvoran mesta Moskva  - »Moskino«. Retrospektivo organizira »Planeta Kino« s podporo Ministrstva za kulturo Ruske federacije, v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom in Veleposlaništvom Republike Slovenije v Ruski federaciji. Gre za prvo retrospektivo v Ruski federaciji po osamosvojitvi Republike Slovenije in je dosežek Slovensko ruskega kulturnega foruma, ki so ga v Ljubljani aprila letos organizirali Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za kulturo Ruske federacije, Veleposlaništvo Ruske federacije v RS in Forum slovanskih kultur. V okviru Slovensko ruskega kulturnega foruma je prišlo do dogovora za povečano sodelovanje med državama.

Otvoritveni film tedna slovenskega filma v Moskvi bo Houston, imamo problem! (2016) Žige Virca, pred katerim bo novinarska konferenca, zbrane pa bo nagovoril tudi veleposlanik Republike Slovenije v Ruski federaciji Branko Rakovec. Na ogled bodo še filmi: Slovenija, Avstralija in jutri ves svet (2017) Marka Naberšnika, Nika (2016) Slobodana Maksimovića, Ivan (2017) Janeza Burgerja, Stekle lisice (2017) Borisa Jurjaševiča, mladinska uspešnica Košarkar naj bo (2017) Borisa Petkoviča in restavrirana verzija filma Dolina miru (1956) Franceta Štiglica. Vsi filmi bodo predvajani z ruskimi podnapisi, slovensko delegacijo pa sestavljajo: režiserji Žiga Virc, Marko Naberšnik, Slobodan Maksimović, scenarist in igralec Jure Ivanušič ter direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar.

Šterk je za svoj celovečerni igrani film Ekspres, ekspres leta 1998 prejel nagrado Prešernovega sklada za režijo filma. Zanj je v sodelovanju z Matjažem Pograjcem spisal tudi scenarij in kasneje prejel še nagrade na mednarodnih festivalih. Glavni junak filma se po smrti svojega očeta z vlakom odpravi na pot brez povratka, med katero spozna več potnikov, tudi dekle, s katero se zbliža. V njem igrajo znani slovenski igralci: Gregor Baković, Barbara Cerar, Gregor Čušin, Marko Mandič, Peter Musevski, Andrej Rozman Roza in Lojze Rozman.

Varuh Meje režiserke Maje Weiss je avanturistični psihološki triler in prvi slovenski celovečerni igrani film, ki ga je režirala ženska. Prvič v zgodovini je bila tudi producentka filma ženska – Ida Weiss. Scenarij za film je po ideji Maje Weiss napisal Zoran Hočevar. Film je prejel številne mednarodne nagrade, vključno z nagrado na berlinskem filmskem festivalu za najbolj inovativen evropski film in nominacijo Evropske filmske akademije za najboljši prvenec. Na 5. Festivalu slovenskega filma je Weissova prejela tudi vesno za najboljšo režijo. Film je s svojo vsebino aktualen še danes, saj se tri prijateljice, študentke Alja, Žana in Simona med počitnicami odločijo za spust s kanuji po mejni reki Kolpi. Njihov spust skrivoma opazuje varuh meje, zadrti lokalni politik, ki se čuti poklican, da kanjon reke Kolpe obvaruje pred vsem kar je drugačno in svobodno.

Rezervni deli Damjana Kozoleta so bili leta 2003 premierno prikazani v tekmovalnem programu berlinskega festivala, pozneje pa je film prejel vrsto nagrad na evropskih in ameriških festivalih. Britansko pozornost je pritegnil kmalu po premieri, ko ga je Guardian ocenil za enega najpomembnejših in najbolj provokativnih filmov leta. Britanska filmska revija Sight and Sound, ki jo izdaja Britanski filmski inštitut, ga je leta 2008 uvrstila v seznam desetih najpomembnejših filmov tako imenovane Nove Evrope. Kot smo že poročali, Kozole trenutno snema svoj novi celovečerni igrani film z naslovom Polsestra.

Pokrajina št. 2 scenarista in režiserja Vinka Möderndorferja je svetovno premiero doživel na 65. Beneškem filmskem festivalu. Film je nastal po predlogi Möderndorferjevega istoimenskega romana. Glavno vlogo Sergeja je odigral Marko Mandić, ki je bil leta 2007 uvrščen tudi v program "vzhajajočih zvezd" berlinskega filmskega festivala. V igralski zasedbi so med drugimi še srbski igralec Slobodan Čustić, Janez Hočevar - Rifle, Barbara Cerar, Maja Martina Merljak, letošnji prejemnik Borštnikovega prstana Janez Škof, Štefka Drolc, Jaka Lah, Alenka Cilenšek, Peter Musevski in Slavko Cerjak. Režiser je za film prejel številne nagrade, med drugim nagrado za najboljši scenarij na Brooklynskem festivalu v New Yorku, na 11. Festivalu slovenskega filma pa je film prejel šest glavnih nagrad vesna: za najboljši film, najboljšo režijo, stransko vlogo, fotografijo, scenografijo in glasbo, ter leta 2010 posebno priznanje za režijo celovečernega filma na Leskovac International Film Festivalu (LIFF) v Srbiji. »Scenarij je nastal iz spoznanja, da vsaka nerazčiščena preteklost, bodisi osebna ali nacionalna, pušča sledove in se neprestano vrača. Njeno vračanje vedno obremenjuje tiste rodove, ki z njo nimajo ničesar,« je nekoč o filmu povedal Möderndorfer. Bil je tudi kandidat za tujejezičnega oskarja.

Prvenec Razredni sovražnik režiserja Roka Bička je na beneškem filmskem festivalu leta 2013 prejel nagrado Združenja evropskih in sredozemskih kritikov, ter na 16. Festivalu slovenskega filma prejel vesne za najboljši celovečerni film, najboljšo fotografijo, najboljšo glavno moško vlogo, najboljšo kostumografijo in najboljšo stransko žensko vlogo. Za najboljši film ga je izbrala tudi žirija kritikov in občinstvo. Scenarij za film so na osnovi resničnih dogodkov napisali Nejc Gazvoda, Rok Biček in Janez Lapajne.

Štigličeva restavrirana verzija filma Dolina miru je bila ob 60. obletnici slovenske filmske klasike predstavljena na mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu, v sekciji Cannes Classics 2016. Zgodba govori o dveh vojnih sirotah, ki sta med bombardiranjem mesta izgubila starše - desetletnemu Marku (Tugo Štiglic, letošnji Badjurov nagrajenec) in nekaj let mlajši nemški deklici Lotti (Evelyne Wohlfeiler), ki iz sirotišnice v okupiranem mestu zbežita v gozd, da bi našla dolino miru, o kateri je Lotti pripovedovala babica. Marko je prepričan, da gre za dolino, v kateri je imel njegov stric hišo in mlin. Preden uspeta zbežati obveščevalna služba Marku izroči pomembno sporočilo o nemški ofenzivi, ki naj bi ga prenesel partizanom. Med svojo pustolovščino v gozdu otroka naletita na ameriškega narednika Jima, ki se je rešil iz sestreljenega letala. Skupaj najdejo stričevo hišo in dolino miru, a tam jih prestrežejo Nemci in ubijejo ameriškega vojaka, medtem ko Lotti in Marko sama odtavata v gozd, da bi našla pravo dolino miru - svet brez sovraštva in vojn. John Kitzmiller je leta 1956 za vlogo Jima prejel nagrado za najboljšo moško vlogo na festivalu v Cannesu.

Igrano-dokumentarni film Houston, imamo problem! režiserja Žige Virca, ki raziskuje mit o domnevnem ameriškem nakupu tajnega jugoslovanskega vesoljskega programa v zgodnjih 60. letih preteklega stoletja, vrednem več milijard dolarjev, je svojo svetovno premiero leta 2016 doživel na ameriškem filmskem festivalu Tribeca. Film je leta 2016 na Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljši celovečerni film, za najboljšo glavno moško vlogo (Ivan Pavić alias Božidar Smiljanić) in za najboljšo montažo. Film v svoj program uvršča tudi Netflix.

Slovenija, Avstralija in jutri ves svet Marka Naberšnika pripoveduje o preprostem tovarniškem delavcu, ki upa, da bo s popoldanskim delom v mrežnem marketingu izboljšal svoj finančni položaj, pri tem pa se ujame v sanje o lahkem zaslužku, mrežo pasti kapitalizma in izbiro med družino in službo. Zgodba je postavljena v mesto Maribor, v njem pa igra tudi Vlado Novak, ki ga bomo lahko videli tudi v najnovejšem filmu Vsi prosti vsem Andreja Košaka.

Drugi celovečerni film Slobodana Maksimovića Nika pripoveduje zgodbo o neustavljivi najstnici, ki je po očetu podedovala strast po hitrosti – tekmovanju v go-kartingu, čeprav ga je ravno ta pokopala. Nikina mati se s hčerinim izborom konjička ne strinja, a hkrati ve, da je hči dovolj stara, da začne v življenju sprejemati svoje odločitve in odgovornost zanje. Nika je prvi slovenski poosamosvojitveni film, ki si ga je leta 2017 kitajsko občinstvo lahko ogledalo na domačih tleh, v različnih kinematografih, in sicer v sklopu filmskega festivala Evropske unije na Kitajskem.

Burgerjev Ivan je največkrat nagrajeni film 20. Festivala slovenskega filma (vesna za najboljši celovečerni igrani film, scenarij, fotografijo, glavno žensko vlogo, glasbo in masko, nagrada Art kino mreže Slovenije ter nagrada Žirije slovenskih filmskih kritikov in kritičark) in pripoveduje o mladem dekletu, ujetim v nasilno korupcijsko afero, ki je prisiljeno v nemogočo odločitev med moškim, ki ga obsesivno ljubi in svojim novorojenčkom. V njem blesti igralka Maruša Majer, ki je za vlogo Mare letos na 65. puljskem festivalu prejela tudi Zlato Areno za najboljšo igralsko stvaritev. Film je bil pred kratkim na ogled tudi na RTV Slovenija in je letošnji kandidat za tujejezičnega oskarja.

Jure Ivanušič ja napisal scenarij za celovečerni igrani film Stekle lisice režiserja Borisa Jurjaševiča. Prvi pohorski vestern je nastal v produkciji RTV Slovenija, Ivanušič pa v njem tudi igra pohorskega rokerja Lovra, za prijatelje Džona. Džon je samec na pragu štiridesetih in žrtev novodobne poslovne mahinacije: ker ni pravočasno uredil dokumentacije, je zemljišče, ki je bilo že več rodov v lasti njegove družine, prišlo v last pogoltnega župana Frasa (Vlado Novak). A Džon, ki je nagle jeze in kot lovec vešč streljanja, vzame pravico v svoje roke in ob pomoči mlade novinarke Alje (Iva Krajnc) razkrinka Frasa in njegove pomagače.

Košarkar naj bo režiserja Borisa Petkoviča je zgodba o lenem, nerodnem, vedno lačnem in neskončno visokem Ranti, ki se mu življenje postavi na glavo, ko ga nekega dne učitelj telovadbe Salta povabi v košarkarsko ekipo. S tem se za Ranto začne razburljiva pot, pri vseh šolskih in obšolskih dogodivščinah pa ga spremlja in spodbuja duhoviti prijatelj in menedžer Smodlak. Iz lene nerode počasi zrase zagrizen športnik, zvest prijatelj in privlačen fant. Film je nastal po knjižni uspešnici Primoža Suhodolčana in si je lani prislužil tri zlate role, ki predstavljajo več kot 75.000 gledalcev v slovenskih kinematografih. Nagrado podeljujeta Kolosej in Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev, trenutno se snema drugi del filma. Na 20. Festivalu slovenskega filma je prejel vesno  za najboljšo scenografijo in nagrado občinstva.

Predstavitve slovenskega filma so letos že potekale v Sarajevu, Sombotelu, Pulju in Osijeku, Budimpešti, Rigi,  v novembru in decembru pa sledijo še predstavitve v Berlinu (Nemčija) in Beogradu (Srbija).