Retrospektiva slovenskega filma v ruskem Sankt Peterburgu

Po lanskoletni retrospektivi slovenskega filma v Belorusiji in Rusiji se naši filmi ponovno vračajo v Rusijo, tokrat v Sankt Peterburg. Retrospektiva osmih domačih filmov bo potekala od 22. do 27. novembra v kinu Rodina.

Otvoritveni film 22. novembra bo prvenec Ne bom več luzerka (2018), scenaristke in režiserke Urše Menart, prejemnice vesne za najboljši celovečerni film na 21. Festivalu slovenskega filma. Film je lani prejel še vesni za najboljši scenarij in najboljšo stransko igralko. V filmu glavno protagonistko Špelo upodablja Eva Jesenovec, poleg nje pa v filmu med drugim igrajo še Saša Pavček, Brane Završan, Jurij Drevenšek, Tina Potočnik Vrhovnik, Aljaž Jovanović in Timon Šturbej. Gre za grenko-sladek komični portret »izgubljene« generacije milenijcev, razpete med pričakovanja staršev in neugodne razmere na trgu dela.

Rusko občinstvo si bo lahko ogledalo še naslednje filme: Houston, imamo problem! (2016) Žige Virca, Slovenija, Avstralija in jutri ves svet (2017) Marka Naberšnika, Nika (2016) Slobodana Maksimovića, Ivan (2017) Janeza Burgerja, Stekle lisice (2017) Borisa Jurjaševiča, mladinsko uspešnico Košarkar naj bo (2017) Borisa Petkoviča in restavrirano digitalizirano kopijo filma Dolina miru (1956) Franceta Štiglica, s katero obeležujemo letošnje praznovanje 100 letnice rojstva tega velikega režiserja. Vsi filmi bodo predvajani z ruskimi podnapisi, slovensko delegacijo pa sestavljajo: režiserka Urša Menart, Darko Herič, direktor fotografije filma Ne bom več luzerka, Boštjan Virc, producent filma Houston, imamo problem!, Aleš Pavlin, producent filma Slovenija, Avstralija in jutri ves svet in Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra.

Igrano-dokumentarni film Houston, imamo problem! režiserja Žige Virca, ki raziskuje mit o domnevnem ameriškem nakupu tajnega jugoslovanskega vesoljskega programa v zgodnjih 60. letih preteklega stoletja, vrednem več milijard dolarjev, je svojo svetovno premiero leta 2016 doživel na ameriškem filmskem festivalu Tribeca. Film je leta 2016 na Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljši celovečerni film, za najboljšo glavno moško vlogo (Ivan Pavić alias Božidar Smiljanić) in za najboljšo montažo. Film v svoj program uvršča tudi Netflix.

Slovenija, Avstralija in jutri ves svet Marka Naberšnika pripoveduje o preprostem tovarniškem delavcu, ki upa, da bo s popoldanskim delom v mrežnem marketingu izboljšal svoj finančni položaj, pri tem pa se ujame v sanje o lahkem zaslužku, mrežo pasti kapitalizma in izbiro med družino in službo. Zgodba je postavljena v mesto Maribor, v njem pa igra tudi Vlado Novak, letošnji prejemki nagrade Bert za življenjsko delo na področju filmske igre, ki jo vsako leto podeljuje Društvo slovenskih filmskih igralcev.

Drugi celovečerni film Slobodana Maksimovića Nika pripoveduje zgodbo o neustavljivi najstnici, ki je po očetu podedovala strast po hitrosti – tekmovanju v go-kartingu, čeprav ga je ravno ta pokopala. Nikina mati se s hčerinim izborom konjička ne strinja, a hkrati ve, da je hči dovolj stara, da začne v življenju sprejemati svoje odločitve in odgovornost zanje. Nika je prvi slovenski poosamosvojitveni film, ki si ga je leta 2017 kitajsko občinstvo lahko ogledalo na domačih tleh, v različnih kinematografih, in sicer v sklopu filmskega festivala Evropske unije na Kitajskem.

Burgerjev Ivan je največkrat nagrajeni film 20. Festivala slovenskega filma (vesna za najboljši celovečerni igrani film, scenarij, fotografijo, glavno žensko vlogo, glasbo in masko, nagrada Art kino mreže Slovenije ter nagrada Žirije slovenskih filmskih kritikov in kritičark) in pripoveduje o mladem dekletu, ujetim v nasilno korupcijsko afero, ki je prisiljeno v nemogočo odločitev med moškim, ki ga obsesivno ljubi in svojim novorojenčkom. V njem blesti igralka Maruša Majer, ki je za vlogo Mare lani na 65. puljskem festivalu prejela tudi Zlato Areno za najboljšo igralsko stvaritev.

Jure Ivanušič ja napisal scenarij za celovečerni igrani film Stekle lisice režiserja Borisa Jurjaševiča. Prvi pohorski vestern je nastal v produkciji RTV Slovenija, Ivanušič pa v njem tudi igra pohorskega rokerja Lovra, za prijatelje Džona. Džon je samec na pragu štiridesetih in žrtev novodobne poslovne mahinacije: ker ni pravočasno uredil dokumentacije, je zemljišče, ki je bilo že več rodov v lasti njegove družine, prišlo v last pogoltnega župana Frasa (Vlado Novak). A Džon, ki je nagle jeze in kot lovec vešč streljanja, vzame pravico v svoje roke in ob pomoči mlade novinarke Alje (Iva Krajnc) razkrinka Frasa in njegove pomagače.

Košarkar naj bo režiserja Borisa Petkoviča je zgodba o lenem, nerodnem, vedno lačnem in neskončno visokem Ranti, ki se mu življenje postavi na glavo, ko ga nekega dne učitelj telovadbe Salta povabi v košarkarsko ekipo. S tem se za Ranto začne razburljiva pot, pri vseh šolskih in obšolskih dogodivščinah pa ga spremlja in spodbuja duhoviti prijatelj in menedžer Smodlak. Iz lene nerode počasi zrase zagrizen športnik, zvest prijatelj in privlačen fant. Film je nastal po knjižni uspešnici Primoža Suhodolčana in je na 20. Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljšo scenografijo in nagrado občinstva. Predlani si je prav tako prislužil tri zlate role, ki predstavljajo več kot 75.000 gledalcev v slovenskih kinematografih. Nagrado podeljujeta Kolosej in Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev.

Retrospektivo bo 27. novembra sklenila Štigličeva klasika restavrirane in digitalizirane kopije filma Dolina miru, ki je bila ob 60. obletnici slovenske filmske klasike predstavljena na mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu, v sekciji Cannes  Classics 2016. Zgodba govori o dveh vojnih sirotah, ki sta med bombardiranjem mesta izgubila starše - desetletnemu Marku (Tugo Štiglic, lanskoletni Badjurov nagrajenec) in nekaj let mlajši nemški deklici Lotti (Evelyne Wohlfeiler), ki iz sirotišnice v okupiranem mestu zbežita v gozd, da bi našla dolino miru, o kateri je Lotti pripovedovala babica. Marko je prepričan, da gre za dolino, v kateri je imel njegov stric hišo in mlin. Preden uspeta zbežati obveščevalna služba Marku izroči pomembno sporočilo o nemški ofenzivi, ki naj bi ga prenesel partizanom. Med svojo pustolovščino v gozdu otroka naletita na ameriškega narednika Jima, ki se je rešil iz sestreljenega letala. Skupaj najdejo stričevo hišo in dolino miru, a tam jih prestrežejo Nemci in ubijejo ameriškega vojaka, medtem ko Lotti in Marko sama odtavata v gozd, da bi našla pravo dolino miru - svet brez sovraštva in vojn. John Kitzmiller je leta 1956 za vlogo Jima prejel nagrado za najboljšo moško vlogo na festivalu v Cannesu.

Dolina miru se je v Štigličevem letu predstavila na maratonu restavriranih filmov septembra v Budimpešti, novembra v Münchnu in Sankt Peterburgu, decembra pa bodo ta zimzeleni film prikazali tudi v Varšavi.