Mileni Zupančič podeljena častna nagrada na letošnjem Festivalu evropskega filma  Palić v Srbiji

19. julij 2021
V soboto, 17. julija, se je začel 28. festival evropskega filma Palić. Na otvoritvenem večeru so častno nagrado Aleksandra Lifke podelili Mileni Zupančič, eni naših najvidnejših filmskih in gledaliških igralk.

To je lovorika za izjemen prispevek k evropski kinematografiji, ki nosi ime po jugoslovanskem direktorju fotografije Aleksandru Lifki (1880–1952), ta je leta 1911 ustanovil prvi stalni kinematograf v domači Subotici. Sicer pa je Milena Zupančič s šestimi nagradami sterija največkrat nagrajena igralka gledališkega festivala v Novem Sadu. Nagrado ji je izročila srbska igralska legenda Mira Banjac.

 V Subotici so na mestnem trgu že 14. julija prikazali Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba (2017), v katerem ima eno ključnih vlog. Dokumentarni film o nastajanju gledališke predstave Boris, Milena, Radko sta leta 2017 režirala Matjaž Ivanišin in Rajko Grlić.

Festival evropskega filma Palić bo potekal do 23. julija, država v fokusu je Slovenija, na ogled je 12 filmov, od tega 6 kratkih in 6 celovečernih.

V nedeljo, 18. julija je bil predstavljen kratki dokumentarni film Neločljivi (2020) režiserja Marka Naberšnika. V času razglašene epidemije covida-19 je bilo gibanje omejeno in družabno življenje prekinjeno. Film Neločljivi pripoveduje zgodbo o prijateljih, ki so kljub temu našli način, da se povežejo in drug drugemu zaupajo svoje misli. Sledil mu je film Korporacija (2019) režiserja Mateja Nahtigala. Leon Gall je policijski inšpektor v poznih tridesetih. Včasih deluje na robu legalnosti, vendar ni koruptiven. V četrti, kjer je odraščal s svojo pokojno materjo, narkomanko, Korporacija Rihter želi pričeti gradnjo največjega stavbnega kompleksa v zgodovini mesta. Leon Gall prek svoje punce, luksuzne prostitutke Veronike Gril, ki zadovoljuje pomembnega politika in enega izmed glavnih akterjev pri projektu, izve, da je bil nakup tamkajšnjega zemljišča sumljiv. Igralka Jana Zupančič je na 22. Festivalu slovenskega filma prejela vesno za najboljšo žensko stransko vlogo.

Danes si bo občinstvo lahko ogledalo kratki-igrani filma Bik (2019) ob prisotnosti scenarista in režiserja Bojana Labovića. Osrednji protagonist Milan Veber je 40 letni brezposelni likovni pedagog, ki je že nekaj časa brez službe in mu kronično primanjkuje denarja. Živi v poceni najeti garsonjeri nekdaj žive delavske četrti industrijskega mesta ter se počuti premlad, da bi se postaral in prestar, da bi začel znova. Vse do trenutka, ko nekega jutra po prekrokani noči hoče odpreti konzervo govejega golaža. Takrat skozi okno zagleda na ulici bika. Tistega bika, ki je pravkar pobegnil iz klavnice. Takoj za tem pa film Ne pozabi dihati (2019) režiserja Martina Turka. Petnajstletni Klemen odrašča z mamo in starejšim bratom Petrom v malem mestecu sredi slikovitih ravnic Bele krajine. Utečeni vsakdan najraje preživlja na teniškem igrišču ali ob bližnji reki z bratom, ki ga občuduje in mu je vzornik. V vročih poletnih dneh se zdi, da bo idila trajala večno. A starejši brat Peter se v zadnjem letniku, tik pred odhodom na študij v Ljubljano, nenadoma zaljubi v prelepo vrstnico Sonjo. Ves svoj čas bi zdaj rad preživljal z dekletom, zato mlajšega brata postavi na stranski tir. Klemena ob bratovi odtujitvi prežemajo silovita čustva, ki se zmedeno razpenjajo vse od ljubosumja do splošnega nelagodja in tesnobe do vseh in vsega naokoli. Na živce mu gredo celo prijatelji, sploh vanj očitno zatreskana, leto dni mlajša Jana.

Torek, 20. julija bo  namenjen kratkemu igranemu film Lovka (2019) režiserke Urške Djukić in Pojdi z mano (2016) režiserja Igorja Šterka. Lovka je zgodba o Silvi, ženski srednjih let, ki je izgubila stik s svojo žensko platjo. Zagnana lovka gre prvič na lov s svojo hčerko. Iniciacijski ritual ne poteka kot bi moral: Silva se domov ne vrne samo z divjim prašičem, temveč tudi s kljuvajočim vprašanjem o lastni identiteti. Pojdi z mano pa je topla in napeta zgodba o odraščanju, ljubezni, prijateljstvu in junaštvu, ki nam izvirno postavlja vprašanje, kaj se zgodi, ko v današnjem svetu odpove tehnologija. Film je skupno prejel 7 nagrad, med drugim tudi nagrado občinstva na Festivalu slovenskega filma leta 2016.

Zgodovina biciklizma režiserja Karpa Godine bo na sporedu v sredo, 21. julija. Gre za dokumentacijo protestnikov kolesarjev v letu 2020 v Ljubljani. Od kolesarjenja se bo občinstvo popeljalo k filmu Ne bom več luzerka (2018) režiserke Urše Menart, zmagovalke 21. Festivala slovenskega filma. Ko se devetindvajsetletna diplomantka umetnostne zgodovine brez denarja, dela in družbe znajde na kavču svojih staršev, ugotovi, da bo odrasti težje, kot je pričakovala.

Dan za tem, v četrtek 22. julija, bo najprej na ogled kratki film Rešetarji s Crvenega Krsta – stoletje obstoja v Beogradu režiserja Dragomirja Zupanca, nato pa celovečerni dokumentarni film Odpotovanje (2020) scenaristke in režiserke Petre Seliškar. Film je filozofska meditacija o mladem Tomažu Pengovu, enem najpomembnejših ustvarjalcev v slovenski zgodovini. Napisal je veliko brezčasnih pesmi in nekatere ga bodo pospremile na tem filmskem potovanju po njegovem svetu. Tomaž Pengov nam je za popotnico zapustil prvo kantavtorsko ploščo v Jugoslaviji – Odpotovanja.

Slovenski filmski fokus se zaključuje v petek, 23. julija, ko bosta na ogled kratki dokumentarni film o luki Koper Marsova luka (2019) scenarista in režiserja Maura Lainščka in dokumentarni film Glasba je časovna umetnost 3, LP film Laibach (2018) režiserja Igorja Zupeta, ki se bo projekcije tudi udeležil. Marsova luka je osebni, psevdodokumentarni portret Luke in njenega odnosa do mesta, ki ga tako močno zaznamuje. Poleg poetične plati podaja tudi njeno temačno stran. Onesnaženje, osamljenost, nenasitno obleganje in dušenje starega mestnega jedra, nekoč otoka, kot vodena z energijo boga Marsa, ki se ne obvladuje. Ne več. Glasba je časovna umetnost 3, LP film Laibach pa je film o prvem uradno izdanem domačem albumu skupine Laibach iz leta 1985. Čeprav je bilo ime skupine v Ljubljani takrat politično prepovedano, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj.

Povezane novice