V Gorici cikel slovenskih restavriranih filmskih klasikov

Obetajo se trije četrtki v kinu Kinemax, kjer bodo ob 20.00 na ogled digitalno restavrirani slovenski filmi z italijanskimi podnapisi.

Vsi trije filmi so davnega leta 1981 bili prikazani v Gorici na prvi retrospektivi slovenskega filma Slovenski film 1946—1981 Cinema sloveno, takrat na 35mm kopijah. Danes nam digitalno restavrirane različice filmov ponujajo priložnost, da si jih ponovno ogledamo na velikem platnu in filmske mojstrovine, ki predstavljajo našo dragoceno kulturno dediščino, predstavimo tudi prijateljem v Italiji.

7. aprila začenjamo z zgodnjo klasiko jugoslovanskega vojnega filma, v režiji velikana slovenskega filma Franceta Štiglica, celovečercem Dolina miru (1956). Slovenski kultni film je igralcu Johnu Kitzmillerju – tudi kot prvemu temnopoltemu igralcu v domačem filmu, leta 1957 prinesel nagrado za najboljšo moško vlogo na festivalu v Cannesu. Film je bil ob svoji šestdesetletnici in v restavrirani različici leta 2016 kot prvi slovenski film predstavljen v prestižni sekciji Cannes Classics. Ob tedanji priložnosti je Tugo Štiglic, otroški igralec v filmu in sin Franceta Štiglica, izjavil: »Ob nastanku filma se kot otrok nisem zavedel brezčasnega sporočila tega filma, ki nam govori, da ljudi najbolj določa samo ena stvar: njihova človečnost. Z restavrirano različico filma bomo ohranili umetniško delo in to pomembno sporočilo.« Film s svojo poslanico o miru je tudi v luči trenutnih dogajanj dokončno vpisan v svetovno filmsko zgodovino.

21. aprila bodo filmsko platno razsvetlile podobe še enega Štigličevega filma, komedije Tistega lepega dne (1962), nastalega po literarni predlogi istoimenske novele pisatelja Cirila Kosmača. To bo tudi premierna projekcija restavrirane kopije v italijanskem prostoru. Zgodba je postavljena v primorsko vas, ki je med obema vojnama spadala pod Italijo. Štiglic si je kot glavno filmsko prizorišče izbral Podnanos, slikovito vasico v zgornji Vipavski dolini pod obronki Nanosa. Film v slogu komične satire in preko stereotipov o Italijanih poudarja domačo narodno zavest in odpor do fašizma, kar je bilo v tistem trenutku dejanje, ki so si ga lahko privoščili samo zmagovalci vojne.

Kot zadnji, ki bo na sporedu 28. aprila, pa nas čaka film Sedmina (1969) režiserja Matjaža Klopčiča. Celovečerni igrani film je nastal po istoimenskem romanu pisatelja Bena Zupančiča. Na 16. festivalu jugoslovanskega filma v Pulju je leta 1969 Matjaž Klopčič zanj prejel posebno diplomo »za originalno režijo«. Gibalo filma sta prijatelja Niko (Rade Šerbedžija) in Popaj (Mirko Bogataj), ki pod italijansko okupacijo skušata najti stik z odporniškim gibanjem. Skupaj z Marijo (Snežana Nikšić) tvorijo mladinci nekakšen hrepenenjski ljubezenski trikotnik, v kontrapunktu z ljubezensko zvezo med Popajevo sestro Filomeno (Milena Dravić) in italijanskim oficirjem. V filmu je legendarna sekvenca, ki z različnih snemalnih kotov prikazuje Popajevo umiranje in napoveduje filmsko estetiko sedemdesetih let. Pri filmski restavraciji je bila upoštevana režiserjeva želja, da so določeni prizori v sicer črno-belem filmu barvni, kar v tistem času zaradi tehnologije ni bilo izvedljivo. Sedmina je bila tretji igrani celovečerec takrat 35-letnega Klopčiča, ki je debitiral leta 1967 z Zgodbo, ki je ni. Pred tem je Klopčič, po izobrazbi arhitekt, predvsem pa izreden cinefil, posnel nekaj filigranskih, liričnih in igrivih kratkih filmov, študiral filmsko režijo v Parizu in celo asistiral pri Godardovem filmu Bande à part.