Vsi (filmi) doma #18

Akcijo zaključujemo z zadnjimi trinajstimi filmi in posebno spletno premiero kratkega igranega filma Verjetno te nikoli več ne bom videla (2017) režiserja Mitja Mlakarja. Hana, mlada ženska v poznih dvajsetih, je soočena z najtežjo odločitvijo svojega življenja: roditi otroka, za katerega obstaja velika verjetnost, da bo imel prirojeno gensko napako, ali narediti splav. V filmu igrata ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor in Judita Franković Brdar. Producent filma je Filmsko društvo Film Factory. Poleg tega sta v zadnjem sklopu med drugim na ogled celovečerni igrani film Piran- Pirano (2010) prvenec scenarista in režiserja Gorana Vojnovića, celovečerni dokumentarn film Boj za (2014) scenarista in režiserja Siniše Gačića, ki vse do danes ni bil televizijsko predvajan, v iztekajočih se dnevih akcije Vsi (filmi) doma pa bo 19. in 20. maja še ena posebna spletna premiera dokumentarnega filma scenarista in režiserja Erika Valenčiča z naslovom Videti El Aaiún (2020). Film Erika Valenčiča nas popelje globoko v Alžirsko puščavo, v begunska taborišča, v katerih že več kot 40 let prebiva okoli 170.000 pripadnic in pripadnikov ljudstva Sahravi. Leta 1975 so španski kolonizatorji zapustili njihovo domovino Zahodno Saharo, vendar je ta kmalu zatem prešla pod nadzor Maroka in za kratek čas Mavretanije. Osvobodilno gibanje Polisario je leta 1984 osvobodilo vzhodni del ozemlja, zahodni del pa do danes ostaja pod nadzorom Maroka in s tem, kljub številnim miroljubnim prizadevanjem Sahravijcev za rešitev problema, sporno ozemlje. Taborišča so se spremenila v naselja, ki so poimenovana po mestih v Zahodni Sahari. Eden od njih se imenuje El Aaiun. Film je bil posnet v sodelovanju s fotografoma Arnejem Hodaličem in Katjo Bidovec, producent filma je Hupa Brajdič produkcija.

Piran-Pirano je film o prepletu treh nenavadnih življenjskih usod. Italijan Antonio, Bosanec Veljko in Slovenka Anica so v vojno zašli kot otroci in so bili vsi, vsak na svoj način, njene žrtve. Pol stoletja kasneje njihova kratka skupna pot v zadnjih dneh vojne, polna strahu, obupa, ljubezni in mnogih drugih nedoumljivih čustev, spet oživi, ko se Antonio pred smrtjo vrne v Piran, da bi še enkrat videl svojo rojstno hišo. Iz globin človeške duše privrejo zamolčana in že skoraj pozabljena čustva, ki vse vpletene vrnejo v negotovi čas njihove mladosti. »V filmu je sicer precej zgodovine, tudi nekaj takšne, o kateri radi molčimo, a v ospredje film želi postaviti človeka. Ne zanima me zgodovina sama po sebi, kaj šele politika, me pa zelo zanima človek, ujet v viharna zgodovinska in politična dogajanja. Dejstvo je, da je pri nas posameznika še vedno težko iztrgati iz njih. Zame so, denimo, vsi liki v filmu, vsak na svoj način, žrtve zgodovinskih in političnih okoliščin, ne glede na to, na kateri strani se nahajajo ali kakšna so njihova dejanja. Moje prepričanje – in tudi nekakšno vodilo pri snemanju filma – je namreč, da je vsak, ki mu v vojni uspe ostati človek, lahko le njena žrtev,« je o filmu povedal režiser. V filmu igrajo  Mustafa Nadarević, Boris Cavazza, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada Nina Ivanišin, Moamer Kasumović, Francecso Borchi, Peter Musevski, Nataša Tič Ralijan, Janko Petrovec, Daniel Veznaver in  Gregor Zorc. Film je leta 2010 na Festivalu slovenskega filma prejel tri vesne, za montažo, za glavno vlogo (Nina Ivanišin) in za scenarij. Producent filma je Arsmedia. V celovečernem igranem filmu Deviški ples smrti (2011) scenarista in režiserja Endreja Hulesa Steve, nekdaj plesalec, zdaj impresarij, obišče rodno Madžarsko, ki jo je prisilno zapustil pred 20 leti. Marsikaj se je spremenilo, a njegov brat Gyula se ni. Dela s plesno skupino, ki sta jo skupaj ustanovila, poročen je z Mari, bivšo Stevovo žensko. Prav ona ju nagovori, da združita svoje moči in znanje v skupni projekt, plesno predstavo, narejeno po baladi Deviški ples smrti. V filmu igrajo Melkvi Bea, Gil Bellows, Boris Cavazza, Zsigmond Emőke, Minu Kjuder, Stephen Mchattie, Deborah Kara Unger in László Zsolt. Producenti filma so Quiet Revolution Pictures, Casablanca in Cinema-Film.

Sledijo štirje celovečerni dokumentarni filmi. Boj za (2014) scenarista in režiserja Siniše Gačića je dokumentarec o gibanju Occupy "15 o" in prikazuje zgodbe protagonistov, ki navkljub številnim osebnim in družbenim porazom ne zgubijo upanja v boljši svet. V kritiki predstavniške demokracije in globalnega finančnega kapitalizma se združijo pod geslom »nihče nas ne predstavlja«, organizirajo pa se po principih neposredne demokracije. V času pomanjkanja družbenih alternativ se v kampu pred Borzo začne vzpostavljati skupnost, v kateri naj bi enakovredno odločali vsi posamezniki. Po uvodni evforiji pa velika ideja neposredne demokracije trči ob sodobnega človeka, v ospredje pa pridejo tudi nasprotja. Leta 2014 so ga premierno prikazali na Dokufestu v Prizrenu, istega leta je prejel tudi vesno za najboljši celovečerni film na Festivalu slovenskega filma. Žirija je v svoji obrazložitvi med drugim zapisala, da je: »Siniši Gačiću uspelo vstopiti v samo srž protestniškega dogajanja in prikazati protagoniste tako v raznolikosti njihovih idej, njihovega delovanja, kot tudi njihovo katarzo in občutek nemoči.« Leta 2015 je film prejel tudi Štigličev pogled za režijo, nagrado podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. Producent filma je Tramal films, zavod za kulturne dejavnosti. Sledi Khatte - Izbira svobode (2015) režiserja Miha Mohoriča. Dokumentarni film prikazuje življenja otrok na ulicah Katmanduja, glavnega mesta Nepala. Režiser in snemalec Miha Mohorič pa spremlja skupino dečkov, ki mu pripovedujejo o svojih izkušnjah, razmišljanjih. Producent filma je KSZ Sagar. Navigare Necesse Est (2017) scenarista in režiserja Radovana Čoka odstira pogled na premalo znano in prehitro pozabljeno obdobje naše polpretekle zgodovine. Je kronologija nastanka in razvoja slovenskega ladjarskega podjetja, prepletena s spomini pomorcev, ki so s pravo mero pomorskega znanja in avanturizma zapluli na vsa morja in oceane sveta. V filmu sodelujejo Dr. Jože Pirjevec, Franko Košuta, Dr. Nadja Terčon, Duška Žitko Podgornik, Ciril Derganc, Milan Kuzmič, Jože Utenkar, Boris Cavazza, Valerij Bizjak, Venceslav Hvala, Žarko Margon, Giorgio Ribarič, Marjan Matevljič, Miloš Oblak, Vinko Oblak. Lavro Veber, Tilen Jakomin, Filip Rupnik, Luka Bonaca, Darko Nikolovski, Jošt Car, Gašper Šenica. Producent filma je Arsmedia. Pravi človek za kapitalizem (2013) scenarista in režiserja Dušana Moravca pa je film o Damirju Avdiću, umetniku besede, ki govori o svetu, kot ga vidi in razume. Brez odvečnih komentarjev. Film je najprej zgodba o posledicah vojne na Balkanu, skozi film pa se z Damirjevimi besedili vse bolj osredotočamo na težave, ki jih prinaša kapitalizem. V filmu sodelujejo protagonist Damir Avdić, režiser Jan Cvitkovič, medijsko znani Jure Longyka in igralka Medea Novak. Leta 2014 je film na DORF filmskem festivalu prejel nagrado za najboljši film v regiji, producent filma je Društvo Škuc.

Prvi od petih kratkih filmov je Čikorja an' kafe (2008) scenarista in režiserja Dušana Kastelica. V animirani priredbi pesmi Iztoka Mlakarja spremljamo preprost kmečki par od poroke pa do smrti. Rdeča nit zgodbe je drobna prevara – žena je namreč možu vse življenje kuhala poceni kavni nadomestek (čikorjo) namesto prave kave. Dobitnik nagrade vesna za najboljši animirani film na 11. Festivalu slovenskega filma je preprosta zgodba o tem, kako tistim, ki jih imamo radi, tega ne znamo pokazati, dokler ni prepozno. Producent filma je Bugbrain inštitut za animacijo. Drugi je kratki igrani film Tiho (2017) režiserke Barbare Zemljič, kjer se mora izkušena psihologinja na terapijah z mlado pacientko znova soočiti z lastno osebno dramo, povezano z dementnim očetom. Na videz nepovezana dogodka izrišeta pečat, ki ga je pustila globoka travma. Razpira pa se možnost odpuščanja, če tudi v jeseni življenja. V filmu igrajo Silva Čušin, Juš Golmajer, Tisa Škabar, Dare Valič in Jana Zupančič. Producent filma je Zavod Blade produkcija. Tretji v sklopu otroškega programa je Cipercoper (2014) animirani kratki film režiserjev Borisa Dolenca in Jerneja Žmitka. Štumfa in Kuštra se odločita, da bosta namesto v šolo in k zobozdravniku šli raje iskat svojega čarovniškega mačka Packa. Spremljamo ju na zacopranem potovanju skozi prostor in čas, kjer se jima pridruži tudi pametnjakovič Brihta. Glasove likom so dali Jernej Šugman, Klemen Slakonja, Ajda Smrekar in Jana Zupančič. Film je na Festivalu slovenskega filma prejel nagrado za najboljši animirani film, producent filma je Invida. Četrti nam pravi, da je vsega sam ljubi Bog kriv. Puta in Petelinček (2019) se odpravita nabirat lešnike v gozd, med čimer pa se Puti razlije oko. Kmalu se vsi mimoidoči sprašujejo, kdo je res kriv za Putino nesrečo. Študijski animirani projekt so režirali Larisa Nagode, Anja Resman, Žad Soklič in Jošt Šeško, producent filma je Akademija umetnosti Univerza v Novi Gorici. Peti, fantazijski, prav tako študijski animirani projekt z naslovom Metum (2017) pa se sprašuje ali je bolj strašljiva grozljiva čarovnica ali pijani oče? Gre za skupinsko delo scenaristke Anne Sangawa Hmeljak. Film je prejel glavno nagrado sklopa Podmladek za mladega ustvarjalca/ustvarjalko, ki jo je Ostrenje Pogleda! podelilo na Festivalu slovenskega filma leta 2018. Producent filma je Zavod ZVVIKS.

V času razglašene epidemije in v duhu gibanja #ostanidoma, sedaj tudi #ostaniteodgovorni, so slovenske filmske ustvarjalke in ustvarjalci v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom in z Bazo slovenskih filmov ter Filmoteko, zavodom za širjenje filmske kulture na ogled podarjali izbor slovenskih filmov. Spored smo bogatili vsak ponedeljek in četrtek, filmi so (bili) dostopni 7 dni.

O novostih akcije Vsi (filmi) doma smo vas sproti obveščali po kanalih Baze slovenskega filma, Slovenskega filmskega centra in na družbenih omrežjih. Aktualni spored in dostop do filmov pa je (bil) ves čas na voljo tudi na https://bsf.si/sl/dogodki/vsi-filmi-doma/.

Hvala za vašo pozornost, ostanite zdravi, glejte filme in pazite drug na drugega!