Zanemarljiva zastopanost žensk v filmskem sektorju

Slovenski filmski center, javna agencija RS, je včeraj v okviru 20. Festivala dokumentarnega filma  pripravil mednarodni posvet Ženske v filmskem sektorju: vprašanje spola. Potekal je v klubu Lili Novy Cankarjevega doma v Ljubljani, povezoval pa ga je Boštjan Narat.

Izhodišče posveta je bila raziskava o zastopanosti filmskih ustvarjalk/cev po spolu, katere izsledke so gostje komentirali in skušali odgovoriti, kako naj se uravnoteži filmski pogled. Posvet sicer sodi v dejavnost Naši filmi doma, s katerim Slovenski filmski center predstavlja svojo tekočo filmsko produkcijo in utrjuje širši pomen filma v slovenski kulturi.

Dejstvo, mimo katerega ne moremo, je, da slovenska filmska produkcija v jugoslovanskem obdobju ni ustvarila filmske režiserke. S samostojno Slovenijo šele leta 2002 dobimo »prva ženska podpisa« dveh celovečernih igranih filmov režiserk Maje Weiss (Varuh meje) ter Hanne Slak (Slepa pega) s podporo takratnega Slovenskega filmskega sklada in kinematografsko distribucijo. Do danes je bilo z nacionalno podporo realiziranih osem celovečernih igranih filmov režiserk Maje Weiss (Varuh meje, 2002 in Instalacija ljubezni, 2007), Hanne Slak (Slepa pega, 2002, Tea, 2007 in Rudar, 2017), Janje Glogovac (L … kot ljubezen, 2007), Dafne Jemeršić (Reality, 2008) in Sonje Prosenc (Drevo, 2014), dva celovečerna eksperimentalna filma Eme Kugler (Za konec časa, 2008 in Odmevi časa, 2013) ter en celovečerni dokumentarni film Petre Seliškar (Mama Evropa, 2013).

Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra, je uvodoma povedala: »Slovenski filmski center se z raziskavo, ki je prva tovrstna pri nas, aktivneje priključuje evropskim in nacionalnim pobudam za uravnoteženo zastopanost obeh spolov. Eurimages, evropski sklad za filmske koprodukcije, je februarja letos na festivalu v Berlinu predstavil Strategijo za enakost spolov v evropskem filmskem sektorju 2018–20, katere cilj je doseči razmerje 50 : 50 zastopanosti obeh spolov na področju filma.«

Ključni podatki študije, ki jo je Slovenski filmski center pripravil v sodelovanju z raziskovalko Niko Gričar, kažejo, da smo v obdobju 1995–2017 znotraj nacionalnega filmskega programa gledali v približno 90 % filme v moški režiji, v 78 % zgodbe moških scenaristov in v približno 80 % filme, ki so ji producirali moški. Enega od devetih prikazanih igranih celovečernih filmov znotraj nacionalnega filmskega programa je v tem obdobju režirala ženska. Prav tako tudi ne moremo mimo dejstva, da so režiserke najmanj uspešne na razpisih za celovečerne filmske projekte in razvoj scenarija, razmeroma uspešne pa so na projektih za realizacijo prvencev in realizacijo avdiovizualnih del. V letih 2011–17 je v Sloveniji med diplomanti na filmski in televizijski režiji približno ena tretjina žensk, prav toliko jih je v registru samozaposlenih v kulturi s statusom filmske režiserke (32 %) na pristojnem ministrstvu.

Enrico Vannucci, namestnik izvršnega direktorja Eurimages, evropskega sklada za koprodukcije, je na posvetu poudaril, da je enakost spolov ključni del človekovih pravic in temeljno merilo demokracije. Prepričan je, da avdiovizualni sektor odločilno vpliva po eni strani negativno na ohranjanje neenakosti spolov tako v filmskem kot v resničnem življenju, po drugi pa pozitivno na zaznavanje in spodbujanje enakosti. Zato je Svet Evrope leta 2017 sprejel pomembno Priporočilo o enakosti spolov v avdiovizualnem sektorju. 

Njegove misli je nadgradila Susan Newman-Baudais, vodja projektov na Eurimages, saj »se Eurimages še posebej zanima za vprašanje enakosti med spoloma na področju filmske industrije. Na podlagi podatkov o udeležbi žensk v prijavljenih projektih, ki jih zbira od leta 2012, je Eurimages v letu 2015 sprejel temeljno strategijo za obravnavo neravnovesja med spoloma«. 

Primer dobre prakse je Švedski filmski inštitut, ki želi spodbuditi dejavnejšo obravnavo spolne enakosti, hkrati pa pokazati, da jo lahko  dosežemo sistematično in uporabimo tudi kot orodje za kakovostno rast,  je bila temeljna teza Kristine Börjeson, vodje filmske produkcije Švedskega filmskega inštituta. 

Filmska kritičarka Maja Bogojević pa se je ozrla v zgodovino: analizirala je odnose med spoloma in spolnimi identitetami, ustvarjene v nekaterih jugoslovanskih filmih, ki sicer prinašajo novosti v filmski estetiki in so družbenopolitično kritični, a še vedno prej v patriarhalni kot protikomunistični maniri. Filmsko tradicijo je nato primerjala s postjugoslovanskimi filmi, v katerih prevladuje patriarhalno predstavljanje nove družbenopolitične stvarnost, za konec pa postregla z nekaj filmskimi primeri, nasprotnih prevladujoči reprezentaciji ideologije.

V razpravi je potem režiserka Hanna Slak komentirala, da je »vprašanje enakopravnosti spolov v avdiovizualnem sektorju ključnega pomena za enakopravnost v družbi nasploh. Čeprav filmske šole zapušča enako število avtoric in avtorjev in čeprav se javne finance napajajo iz davkov državljanov ne glede na spol, je samo petina javnih financ, glavnega vira za financiranje avdiovizualnih vsebin v Evropi, namenjena projektom žensk. Posledica je izguba polovice talentov, v katerih šolanje smo investirali, premalo pestra konkurenca, monolitnost vsebin, ponavljanje istega vzorca pri interpretaciji družbe.«
Maja Weiss pa dejala: »Če ne bi bilo feministov, ki so razumeli vprašanje spola in končno odprli in pridržali vrata ženskam s projekti v boju za enakopravnost znotraj slovenskega filmskega sektorja, bi bili še vedno na samem začetku, navkljub ženski vztrajnosti, borbenosti, pridnosti in nadarjenosti. Meni so odprli vrata v televizijsko produkcijo Drago Pečko, v filmsko produkcijo Franci Slak in Filip Robar Dorin, v javni prostor diskusije organizacija Prvega ženskega filmskega video maratona slovenskih avtoric v letu 1997, Slovenska Kinoteka z Koenom van Daelom, Vladom Škafarjem – v času direktorja Silvana Furlana –, Metod Pevec s pobudo, da sem leta 2005, po več kot 60 letih moškega vodenja, postala prva izvoljena predsednica Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev. Torej, ženske mi niso mogle odpreti vrat, ker takrat,  ̎na vseh teh začetkih ̎, niso bile na pozicijah moči in odločanja.« 
Ida Weiss: »Iz dolgoletne prakse produciranja filmov ugotavljam, da se ženske za svoje plačilo pogajajo bistveno manj kot moški. Tiste, ki pa se želijo pogajati, so hitro označene za problematične in kmalu še nezaželene. Zame osebno je to največji družbeni problem. Zaradi tega si mnoge ženske še vedno ne morejo izboriti enakopravnega ekonomskega položaja, ki pa je pravzaprav prvi in najosnovnejši na poti uresničevanja vseh ostalih.«  

Predstavnici mlajše generacije slovenskih filmskih režiserk sta se ženske prisotnosti v filmih lotili iz druge perspektive: Urša Menart je poudarila, da »enakosti spolov v filmskih poklicih ne bo, dokler pogoji za delo ne bodo ugodnejši za filmarke in filmarje, ki so tudi starši. Žal pa tudi ugodnejših delovnih pogojev ne more biti, dokler se naši budžeti ne bodo dvignili na raven, primerljivo z drugimi državami EU«, Sonja Prosenc pa dodala: »Spike Lee je o prisotnosti temnopoltih filmskih avtorjev izjavil, da morajo sami nadzorovati svojo podobo, saj je film močan medij, zato ne smejo dovoliti, da jim drugi definirajo eksistenco. Logično se zastavlja vprašanje, kako pomembno je, da podobo žensk v filmih oblikujejo ženske.«

Po posvetu sta bila v Slovenski kinoteki premierno prikazana celovečerni dokumentarni film Maje Weiss My Way 50 – med iskanim in najdenim svetom in dokumentarni prvenec Ide Weiss Peter vs. Harry.