​Žaro Tušar - ugasnilo je filmsko oko

Kot je zapisal Tušarjev stanovski kolega Radovan Čok: "V vsaki filmski "špici" lahko preberemo podoben napis, a v primeru Žara Tušarja poimenovanje "snemalec in direktor fotografije" ne označuje zgolj funkcije v filmski ekipi, temveč vso bogato filmsko pot tega mojstra filmske fotografije. "

Začetek njegove poti sovpada z nastajanjem mlade slovenske kinematografije. Za Slovence povsem nova in privlačna umetnost gibljivih slik je tako močno pritegnila mladeniča pri osemnajstih, da se je zaposlil pri takratnem Državnem filmskem podjetju. Sprva je opravljal različne posle, zlasti v laboratoriju, a ga je kaj kmalu očarala tista čarobna naprava – filmska kamera. Pridružil se je vrstnikom (J. Marinčku, R. Vavpotiču, F. Cerarju) in nekoliko izkušenejšim snemalcem (Badjuri, Smehu, Žnidaršiču – Listu) ter ob snemanju filmskih obzornikov in kratkih, predvsem dokumentarnih filmov pričel odkrivati skrivnosti filmske fotografije.

Že tako rekoč v "vajeniški" dobi se mu je ponudila priložnost za sodelovanje pri celovečernem igranem filmu. Bil je namreč v ekipi režiserja Ferda Delaka in že omenjenih izkušenih snemalcev. ki je pripravljala prvi slovenski igrani celovečerni film Na svoji zemlji. Že dve leti kasneje je debitiral ob direktorju fotografije Ivanu Marinčku v mladinskem filmu Kekec režiserja Jožeta Galeta. Očitno se je z novo snemalno opremo in v zahtevnih pogojih snemanja celovečernega igranega filma dobro znašel, da mu je Žan (Ivan Marinček) zaupal vodenje kamere tudi v svojem naslednjem filmu Jara gospoda (1953) režiserja Bojana Stupice. Kekcu je sledila še ena filmska uspešnica, in sicer prvi slovenski film češkega gosta Františka Čapa, ki je v našo tedanjo kinematografijo vnesel žanrsko novost – sproščeno komedijo Vesna. Pri tem filmu je kot direktor fotografije, Tušarjev "šef", nastopil režiserjev rojak, izkušeni Pavel Grupp. Tušar je postal kar stalni član Čapovih ekip, saj je bil Marinčkov snemalec v naslednjem, Čapovem slovenskem filmu Trenutki odločitve (1955). Ob drugem mojstru slovenske filmske fotografije Rudiju Vavpotiču je znova sodeloval s Francetom Šiglicem v še enem uspešnem in večkrat nagrajenem filmu Dolina miru (1956). Film Ne čakaj na maj (František Čap,1957), nadaljevanje Vesne, pa je pomenil začetek Tušarjevega sodelovanja z Janezom Kališnikom, izvrstnim fotografom, ki se je odlično preizkusil tudi v filmski fotografiji. Postala sta ustvarjalni tandem in poskrbela za sliko v skoraj vseh Čapovih jugoslovanskih filmih. V tistih letih je bil ustaljen običaj, da so filmski delavci sodelovali tudi s proizvodnimi hišami drugih republik takratne jugoslovanske federacije. Tako je Tušar s Čapom in Kališnikom za sarajevski Bosna film posnel Vrata ostajajo odprta (Vrata ostaju otvorena, 1959), film, pri katerem je Čap opazil čar in talent igralke Milene Dravić; režiserja Franceta Štiglica pa je spremljal v Makedonijo, kjer je sodeloval z Brankom Mihajlovskim, makedonskim direktorjem fotografije, pri filmu Viza zla (Viza na zloto, 1959). Vsestranski gledališčnik Joze Babič se je preizkusil tudi v filmski režiji. Kamero v svojem prvencu Tri četrtine sonca (1959) je zaupal mojstru Rudiju Vavpotiču, svoj kreativni delež pa je dodal tudi snemalec Tušar. Precizno kadrirane, dolge dinamične posnetke zasledimo tudi v novovalovsko ekspresivnem prvencu Boštjana Hladnika Ples v dežju (1961), v katerem ostaja nepozaben prizor plesa rdečelaske Maruše (Duša Počkaj). Direktor fotografije je bil Janez Kališnik, tako kot v Čapovem žanrskem X-25 javlja (1960).

X-25 javlja je obenem zadnji film, ki ga je dvojica Kališnik-Tušar posnela za Františka Čapa. Niz celovečernih filmov, posnetih v obdobju do začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki jih je s svojo snemalsko spretnostjo oplemenitil Žaro Tušar, dopolnjujeta še filma Kala (1958), z direktorjem fotografije Janezom Kališnikom, in Minuta za umor (1962), v katerem se je režiser Jane Kavčič uspešno lotil žanra kriminalke, kot direktor fotografije pa je podpisan Franci Cerar, eden izmed pionirjev slovenske filmske fotografije. Zadnji celovečerni film, pri katerem je Tušar sodeloval v vlogi snemalca in z njim pravzaprav zaključil svojo filmarsko kariero, je bil Grajski biki (1967). V tem delu režiser Jozr Pogačnik v formi celovečernega igranega filma nadaljuje in razvija svojo posvečenost socialni tematiki; slednjo je pogosto obravnaval v kratkih dokumentarcih, pri katerih sta večkrat sodelovala prav z Žarom Tušarjem. S kontinuiranim delom, bodisi kot snemalec ali tudi kot direktor fotografije v številnih kratkih filmih, je Žaro Tušar dodobra izbrusil svoje obrtno znanje in dozorel v zanesljivega filmskega ustvarjalca. Priložnost mu je prvi ponudil režiser, s katerim sta leta 1951 skupaj debitirala v zdaj že kultnem Kekcu – Jože Gale. Povabil ga je k filmu Družinski dnevnik (1961). Žaro Tušar se je kot obetaven direktor fotografije dokazal tudi s svojim drugim filmom, socialno dramo o usodah sezonskih delavcev iz drugih republik v Sloveniji Po isti poti se ne vračaj (1956) režiserja Jožeta Babiča; filmom, ki tudi v slovenski kinematografiji nakazuje tematski pomik v smer tako imenovanega črnega vala, kakršen se je v naslednjem desetletju razvil zvečine v srbski filmski ustvarjalnosti in je tedanjo jugoslovansko kinematografijo neizbrisno vtisnil na filmski zemljevid sveta. Žal je bilo plodnega obdobja petdesetih let v slovenski kinematografiji konec. Upad proizvodnje, pomanjkanje kontinuitete dela ter vse manj možnosti za razvoj kreativnih potencialov so Žara Tušarja in celo vrsto njegovih generacijskih kolegov, kot so Viki Pogačar, Srečko Pavlovčič, Ivo Belec in drugi, prisililo k "prestopu" v hišo RTV Ljubljana. Žaro Tušar se je leta 1967 odrekel statusu samostojnega filmskega ustvarjalca in se zaposlil na nacionalni televiziji, kjer so ga sprejeli odprtih rok. Kljub vpetosti v vsakdanjo rutino televizijskega snemalca je tudi njegov televizijski opus impozanten. V slabih tridesetih letih je ustvaril lepo število TV igranih filmov, dram, dokumentarcev ter dve odmevni nadaljevanki: Bratovščina Sinjega galeba (1969) režiserja Franceta Štiglica in znamenito Klopčičevo Cvetje v jeseni (1973).Leta 1974 je za kamero v tem filmu prejel nagrado Prešernovega sklada. Prav Matjaž Klopčič je režiser, s katerim je Žaro Tušar zaključil svoj filmski opus, in sicer s televizijskima filmoma Črna orhideja (1989) in Gospodična Mary (1992).

V letu 2016 je prejel nagrado za življenjsko delo, ki mu jo je podelilo Združenje filmskih snemalcev Slovenije.