Kratki filmi ob dnevu žena

Izbrane kratke filme so režirale režiserke različnih generacij, vsi pa so nastali v zadnjih dveh desetletjih.

Leta 1999 je Hanna Slak posnela svoj prvi profesionalni film. To je bil Vrvohodec, temačen film o kriminalnih združbah in o najšibkejšem členu, ki se znajde v njihovih igrah in mogoče ravno zato preživi.

V filmu nastopita prekaljena igralca kot sta Pavle Ravnohrib in Davor Janjić. V filmu se pojavi tudi Kolja Saksida, sedaj uveljavljeni režiser animiranih filmov, ki mu je Hanna Slak kasneje namenila glavno moško vlogo v njenem celovečernem prvencu Slepa pega (2002).

Leta 2002 je Polona Sepe posnela igrano-dokumentarni Leti...leti...ženska!, ki preko preproste otroške igrice predstavlja dele ženskega telesa, kot ga razumejo različne umetnice in kot jih izrablja reklamna industrija. Na koncu se film dotakne tudi posledice vojne in begunstva, danes še posebno aktualne teme. V filmu ima tudi begunska tematika žensko podobo. V epizodni vlogi lahko opazimo tudi letošnjo Prešernovo nagrajenko Katarino Stegnar.

Leta 2004 je Maja Weiss posnela Child in Time, ki se je leto kasneje uvrstil v tekmovalni program Berlinala in je tudi zadnji slovenski kratki film, ki mu je to uspelo. Film z zelo dobro vizualizacijo prikaže svet, kot ga vidijo otroške oči, odnose v družini, pa tudi strašljivost religioznih podob.

Še v času študija na AGRFT pa je Urša Menart posnela film To je Slovenija (2007), ki govori o žal vedno aktualni problematiki o nestrpnosti in sovražnosti do drugih etničnih skupin.

Leta 2012 pa je nastal film Jutro, ki ga je režirala Sonja Prosenc. V črnobelem filmu spremljamo očeta in sina, ki ne preživljata najboljšega obdobja, vendar pa mogoče novo jutro prinaša boljše čase. Film prinaša podobe in občutja kratkega "road movie-ja". V vlogi očeta je nastopil Sebastijan Cavazza.

Barbara Zemljič pa je leta 2013 posnela film Pravica ljubiti, ki predstavlja različne odnose znotraj ene družine. Odnosi niso najbolj klasični, ne glede na to pa si vsi želijo tisto, kar je glavno vodilo življenja, pa tudi umetniškega iskanja. Barbara Zemljić je leta 2013 na festivalu v Portorožu predstavila kratki film in tudi svoj celovečerni prvenec Panika, za katerega je prejela posebno nagrado žirije.

Slovenskim režiserkam želimo čim več dobrih filmov vseh dolžin, vsem ženskam pa lep in poseben 8. marec, ki obeležuje žensko v vseh njenih vlogah.

Filme si lahko ogledate od 4. do 9. marca na vimeo povezavi.