V torek svetovna premiera slovenskega filma Oča v Benetkah

04. september 2010
Film Oča režiserja Vlada Škafarja bo v torek, 7.septembra ob 17. uri doživel svetovno premiero pred beneškim občinstvom, v dvorani Darsena, ki sprejme okoli 1000 gledalcev. Film, ki je nastal v produkciji Gustav Filma pod taktirko producenta Frenka Celarca z Mikijem Rošem in Sandijem Šalamonom v glavnih vlogah, bo že dan prej predstavljen novinarjem, svojo zaključno projekcijo pa bo imel v sredo, 8.septembra.

Oča je prvi slovenski film, ki se mu je uspelo uvrstiti v izredno selektiven program tedna mednarodne kritike, neodvisnega programa v okviru Beneškega filmskega festivala, saj vsako leto izberejo le sedem prvencev iz vsega sveta (med več kot 200 prijavljenimi). Sekcijo vodi priznani italijanski filmski publicist in scenarist Francesco di Pace, med drugim tudi programski sodelavec legendarne filmske oddaje Fuori Orario italijanske javne televizije.

Na tiskovni konferenci ob predstavitvi letošnjega izbora in v intervjuju za spletno stran Cineuropa je posebej izpostavil prav Škafarjev film, ki ga je označil za presenečenje, saj prinaša inovativen filmski izraz, ki ga odlikuje izredna poetičnost in pristna navzočnost filmskih protagonistov.

Poseben je tudi način dela z obena igralcema, o katerem je režiser Vlado Škafar povedal: »V intimnih pogovorih z njima sem odkrival njune vsebine, ki so ustrezale okviru zastavljene zgodbe oziroma posameznih prizorov. Gre za duhovno rudarjenje, izkopavanje bogate rude posameznikove zavesti, ko človek zakoplje po sebi in je presenečen, kaj vse pride na plano. Pomembne so podrobnosti, te najbolj določajo posebnost vsakega človeka, zato je treba biti pri tem delu natančen, nepopustljiv. Pristop za uresničitev teh vsebin pa se je razlikoval od prizora do prizora. Najprej je bilo treba poskrbeti, da ne bosta igrala. Tu je pristop zelo preprost: če »igralcu« ne poveš, kako in kaj naj igra, potem ne bo igral. Premišljeno nastaviš določeno situacijo (jaz temu pravim past) in znotraj te situacije človeka izzoveš, iz njega izvabiš tisto, kar si prej odkril, da se skriva v njem. Oziroma zastaviš prizor tako, da to izvabita drug od drugega. Takšni posnetki so težko ponovljivi, podobno kot življenje.«

Oča po svetu
Še pred prvo javno projekcijo, bi si film želeli ogledati tudi selektorji številnih mednarodnih filmskih festivalov. Iz Francije so se javili selektorji kar treh festivalov: Annonay, ki predvaja izključno prvence, Festival evropskega filma v Les Arcsu in festival mediteranskega filma v Montpellierju. V Nemčiji bi film radi videli na festivalu v Cottbusu, na Portugalskem pa o filmu razmišljajo na festivalu v Estorilu.

Oča v Sloveniji
Po beneškem festivalu bo film v Sloveniji najprej predstavljen na Festivalu slovenskega filma v Portorožu (1-3.oktober), potem bo počakal na predstavitev v okviru tekmovalnega programa letošnjega LIFFa, kinematografsko premiero pa bo doživel 22. novembra v Kinodvoru, ko se začne njegova pot po slovenskih kinematografih.

Na spletni strani in v festivalskem katalogu so film Oča predstavili takole:

Oče in sin preživita ves dan v naravi. Ribarita, se pogovarjata, preverjata stanje njunega odnosa. Odrasli v sinovih odgovorih zaznava samostojnost razmišljanja in bistrost spoznanja, kar ga preseneti in razžalosti. Po ločitvi staršev se je sin očitno bolj zbližal z materjo, s katero živi. Toda v sebi nosi žalost očetove odsotnosti. Mogoče bodo solze uspele zabrisati boleče spomine in zapečatile ta trenutek ponovnega srečanja, poskus približanja razdalj med njima, pomirile nesporazume, vrnile izgubljeni čas. Pa tudi zapolnile prostor dolgih tišin in ublažile očetove skrbi glede ekonomske krize, ki zanj in za njegove kolege delavce pomeni negotovost zagotavljanja prihodnosti za njihove otroke.
Film sugestivnih podob, vabečih zvokov, liričnih povezav in skrivnih utripov srca. Razvoj zgodbe, ki ne teče vedno sosledno, počasi razodeva njihov simbolni pomen, skupaj z vzdušjem vseobsegajoče narave, ki predstavlja udobno okolje, stalni kontrapunkt, univerzalni odgovor, ki presega posamezne dogodke. Tako - čisto drugače od novic v medijih - govori tudi o ekonomski krizi, ki grozi prihodnosti delavcev in njihovih sinov. Obzorje krize je odlično vmeščeno v ta prvenec, ki ga krasi izjemna poetična občutljivost in dosleden filmski izraz, prežet s trenutki duhovnosti, vrednimi mojstrovin Tarkovskega in Sokurova. Preliv dveh slik se izkaže za ponavljajoči se motiv, ki daje nov pomen pokrajini, ljudem in njihovim odnosom. Bolje rečeno - uporaba preliva je umetniško dovršena in inovativna oblika, ki v obžalovanjih, spominih in čustvih kaže možnost ponovne vzpostavitve izgubljene harmonije. Kot tihota po nevidni nevihti resnično pomembnih stvari. Neizgovorjenih ali ne do konca izgovorjenih, iz spoštovanja do najbolj skritih čustev, senčnih lis človekovega značaja, ki jih je težko izraziti. Naravno okolje s svojim ustavljenim časom omogoča junakoma, da osvobodita besede od molka, solze od sramu, da se lahko zgodi čudež sobivanja. Namesto enega ali več zaprtih »jaz« se pojavi odprti »ti«.

Povezane novice