Režiserke na ustvarjalni poti

Včeraj se je v organizaciji Slovenskega filmskega centra, Društva slovenskih režiserjev in Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala - Liffe odvil osrednji strokovni dogodek z naslovom Režiserke na ustvarjalni poti.

V prvem delu smo pregledali, kaj so do danes »mehki« ukrepi spodbujanja uravnotežene zastopanosti obeh spolov prinesli v nacionalno filmsko produkcijo, pri čemer je Nika Gričar, zunanja strokovna sodelavka Slovenskega filmskega centra v svojih izsledkih ugotovila, da: »Dejstvo, mimo katerega ne moremo je, da slovenska filmska produkcija v jugoslovanskem obdobju ni ustvarila filmske režiserke. S samostojno Slovenijo šele leta 2002 dobimo »prva ženska podpisa« dveh celovečernih igranih filmov − režiserk Maje Weiss (Varuh meje) ter Hanne Slak (Slepa pega).

Če smo leta 2018 ugotavljali zanemarljivo zastopanost žensk v nacionalnem filmskem programu, danes, 3 leta pozneje lahko rečemo, da so ženske vedno bolj uravnoteženo zastopane, predvsem kot režiserke prvencev, televizijskih filmov, kratkih filmov in kot scenaristke. Z optimizmom nas navdaja dejstvo, da trenutno kar 7 režiserk razvija svoje celovečerne filme. Pereč problem pa še zmeraj ostaja nizko število igranih celovečernih filmov režiserk, ki nastanejo kot drugi, tretji, četrti film oziroma, kako naj režiserke iz prvenca ustvarijo stabilno filmsko kariero, kar pa ob nizkem državnem proračunu za slovenske filme ostaja tudi pereč problem naših režiserjev.«

Analiza je prav tako tudi pokazala, da je bilo do danes znotraj nacionalnega filmskega programa (1995-2020) podprtih skupaj 23 celovečernih filmov režiserk, kar predstavlja le 13% vseh sofinanciranih celovečernih filmov. S tem odstotkom Slovenija ostaja država pod evropskim povprečnim deležem (18%) za razliko od držav Nizozemske, Švedske, Latvije, Norveške, Avstrije, Finske, Danske, Nemčije in Hrvaške, ki so nad evropskim povprečnim deležem.

Če pogledamo trend skozi obdobja, se je delež celovečernih filmov režiserk vendarle zvišal iz 11% leta 2010 na 16% leta 2020 (od skupno vseh sofinanciranih celovečernih filmov). Prav tako sta bila v letih 2018, 2019, 2020 vsako leto podprta dva celovečerna filma režiserk, od tega so 4 prvenci. Od leta 2011 je Slovenski filmski center podprl 14 celovečernih filmov režiserk in več kot polovica je prvencev.

Programski direktor Liffa Simon Popek je v nadaljevanju spregovoril o zastopanosti režiserk na festivalih in na Liffu. Kot je dejal, slednji ne odstopa veliko od standardov v slovenski in evropski kinematografiji, 29 odstotkov celovečernih filmov na letošnjem festivalu so tako ustvarile avtorice.

Režiser in predsednik Društva slovenskih režiserjev Matevž Luzar pa je predstavil delavnici Scenarnica in Dokumentarnica, ki ju društvo pripravlja v partnerstvu s Slovenskim filmskim centrom. Prvo, ki je namenjena razvoju celovečernih igranih filmov, pripravljajo že šest let, drugo, posvečeno razvoju dokumentarnih filmov, smo zagnali letos. Scenarnice se je udeležilo 57% scenaristk, dve od teh sta že realizirali svoj film, ki se je razvijal na Scenarnici. Na prvi Dokumentranici, ki poteka od septembra 2021 do januarja 2022, pa je udeležba režiserjev in režiserk 50:50.  

V drugem delu so naše režiserke predstavile svoje najnovejše projekte. Sonja Prosenc je predstavila svoj celovečerni igrani film Odrešitev, Petra Seliškar je spregovorila o celovečernem dokumentarcu Telo, Rahela Jagrič Pirc je predstavila celovečerni igrani prvenec Vesolje med nami, Maja Doroteja Prelog pa je predstavila celovečerni dokumentarni prvenec Cent'anni.

Tretji del je bil namenjen pogovorom, kako je ustvarjati kot režiserka v Sloveniji in drugih državah. Sonja Prosenc je med drugim dejala: »Vprašanje žensk v filmu se po navadi nanaša na zastopanost v številkah, naj bo to prisotnost žensk na strani “gate-keeperjev”, ki izbirajo projekte za razvoj, produkcijo in v končni fazi za festivale in distribucijo, ali na drugi strani v številu filmov ustvarjalk, ki jih prej omenjeni odločevalci spustijo skozi svoje sito. Vprašanji, ki ju ob tem ne bi smeli zanemariti pa se nanašata na inkluzivnost različnih pogledov kot enakovrednih, in na to, kdo ima “nadzor” nad reprezentacijo ženske v filmu. Se pa veselim časov, ko se nam o tem ne bo treba več pogovarjati.«

Petra Seliškar pa dodala, da se: »Kot ustvarjalka dokumentarnih filmov redko srečujem z neenakostjo spolov. Veliko žensk ustvarja dokumentarne filme. Morda zato, ker je pri dokumentarnih filmih manj denarja in več dela, zaradi česar se je z njimi težje ukvarjati. Ženske dobro opravljajo zahtevna ustvarjalna dela. Morda moški na splošno veljajo za bolj pragmatične, saj filmske ustvarjalke pogosto potrebujemo več časa, da izrazimo svoje mnenje. Na koncu resnično šteje samo dober film. Vendar režiserke pogosto nimajo dovolj možnosti in časa. Ženske morajo sprejemati težke odločitve, zlasti ko gre za film in družino, kar je pogosto zelo obremenjujoče.«

Pri pogovoru sta sodelovali tudi scenaristka Zsófia Ruttkay iz Madžarske in režiserka Leyla Yilmaz iz Turčije, ki sta tudi članici žirije za nagrado vodomec letošnjega Liffa. Ruttkayjeva je tako poudarila, da: »Po najnovejšem indeksu Evropskega inštituta za enakost spolov je Madžarska na 26. mestu med 27 državami Unije. To najbolje opiše položaj žensk na Madžarskem. Kljub vsemu smo imeli v filmski industriji od osemdesetih let prejšnjega stoletja zelo uspešne avtorice, kot so Márta Mészáros, Zsuzsa Böszörményi in Ildikó Szabó, v današnjem času pa Ildikó Enyedi in Lili Horváth ter predstavnico najmlajše generacije Hajni Kiss, če omenim le nekaj imen s področja igranega filma. V dokumentarnih ali animiranih filmih imajo danes avtorice še večjo vlogo.

V madžarski kulturi je tradicija sprejemanja zelo uveljavljena in kot scenaristka se nisem nikoli počutila v slabšem položaju zaradi svojega spola. Resnici na ljubo si nikoli nisem prizadevala za članstvo v kakšnem odboru ali komisiji – kot ženski bi mi bilo namreč zelo težko igrati vlogo v kulturni politiki. To sicer ni nemogoče, vendar bi mi odvzelo energijo, ki bi jo sicer posvetila ustvarjanju zgodb in filmov.

Vendar pa pogosto občutim pomanjkljivosti svojega načina razmišljanja, zlasti v zadnjih desetih ali petnajstih letih. Težav pri iskanju finančnih sredstev in možnosti za ustvarjanje tehtnih in politično neodvisnih vsebin – zlasti o vprašanjih spola – nimajo le ustvarjalke filmov, temveč tudi ustvarjalci. “Spol” je na Madžarskem zdaj skoraj prepovedana beseda, kar preprečuje kakršne koli vsebinske razprave o nujnih vprašanjih 21. stoletja.«

»Kot režiserka se sprašujem, zakaj vsi zapisi o mojih filmih govorijo o meni kot o “ženski režiserki”, medtem ko režiserjem nihče ne reče, da so “moški režiserji”, ampak preprosto “režiserji”. Filmska industrija je že dolgo zelo neenakopravna in nepravična. Režiserke bomo resnično enakopravne šele, ko nas bodo ocenjevali po umetnosti in ne po tem ali imamo moda,« pa je dodala Leyla Yilmaz.

Raziskovalno poročilo: Enakost spolov v slovenskem filmskem sektorju, s poudarkom na nacionalnem filmskem programu Slovenskega filmskega centra (2011–20) je v celoti objavljeno tukaj.