Sarajevo safari doma presegel šest tisoč gledalcev
V torek, 16. maja, ob 20. uri bo imel Sarajevo safari še eno projekcijo v Slovenski kinoteki, ki jo bo pospremil pogovor s penologom dr. Draganom Petrovcem, režiserjem Miranom Zupaničem in novinarko Matejo Valentinčič.
Med številnimi dramatičnimi epizodami obleganja Sarajeva v letih od 1992 do 1995 je javnosti ostala prikrita zgodba o safariju, lovu na ljudi. Redkim izbrancem je bilo znano, da je pri obleganju Sarajeva na srbski strani poleg Vojske Republike Srbske, prostovoljcev in plačancev delovala še ena, maloštevilna in skrivnostna skupina. To so bili premožni tujci, ki so plačevali visoke zneske, da so smeli streljati na prebivalce obleganega Sarajeva.
»Film daje gledalcu slutiti absolutno zlo, ki se skriva pod maskami človeškosti ter hkrati prinaša uvid v usode tistih, ki so jim krogle ostrostrelcev za vedno spremenile življenje. Skupaj z njihovim trpljenjem približa gledalcu tudi njihovo modrost in moč volje do življenja,« je povedal režiser Miran Zupanič in nadaljeval »Med ljudmi krožijo govorice o različnih temah, a diskurz se spremeni, ko nekdo odpre določeno temo v javnem prostoru. Potem ne gre več za govorice, ampak za javno razpravo. Očitno se je to zgodilo tudi s fenomenom lova na ljudi v Sarajevu. S pričevanji, ki jih vsebuje film, zlasti dveh oseb, ki sta bili v osebnem stiku s tem pojavom, smo odstrli zaveso in zdaj vsak dan srečujem ljudi, ki mi pripovedujejo, da so za safari že slišali.«
Pri filmu so poleg scenarista in režiserja Mirana Zupaniča, sodelovali še snemalci Božo Zadravec, Maksimiljan Sušnik, Miran Zupanič, montažerja Jaka Kovačič in Miran Zupanič, skladatelj Tilen Slakan, oblikovalec zvoka Boštjan Kačičnik. V filmu nastopajo Stana Ćišić, Samir Ćišić, Faruk Šabanović, Edin Subašić. Producenta sta Franci Zajc, Boštjan Ikovic, produkcija pa Arsmedia. Koproducenti: Aljazzera Balkans, Iridium, Zvokarna, MB Grip.
Film je nastal s finančno podporo Slovenskega filmskega centra.
O režiserju
Miran Zupanič (1961) je zaključil študij prava in filmske režije na ljubljanski univerzi. V dokumentarnih filmih se osredotoča na usode posameznikov v prelomnih zgodovinskih trenutkih: Tek za življenje (1990) je bil prvi slovenski dokumentarec o Golem otoku, najhujšem političnem zaporu nekdanje Jugoslavije; Oči Bosne (1993) je bil posnet med krvavo vojno v Bosni in Hercegovini; Kocbek, pesnik v pogrezu zgodovine (2004) obravnava življenjsko pot pesnika in duhovnega revolucionarja Edvarda Kocbeka; Aufbiks! (2006) v igrano-dokumentarni obliki rekonstruira nacionalne boje med Slovenci in Nemci v Celju na prehodu iz 19. v 20. stoletje; Otroci s Petrička (2007) temelji na intervjujih s potomci domnevnih ali resničnih sodelavcev nacistov, ki so jih jugoslovanske oblasti po koncu druge svetovne vojne usmrtile, njihove otroke pa zaprle v taborišče Petriček; Moj prijatelj Mujo (2012) je film o Muji Turajliću, ki je v eksploziji mine izgubil obe roki, a z neuklonljivo življenjsko močjo obdeluje zemljo in skrbi za družino; Poj mi pesem (2018) je celovit portret glasbenika Vlada Kreslina in njegovega raznovrstnega občinstva; Sarajevo safari (2022) razkriva javnosti prej neznano zgodbo o tujcih, ki so plačevali za to, da so smeli streljati na prebivalce obleganega Sarajeva.
Miran Zupanič piše scenarije in režira tudi igrane filme: Operacija Cartier (1991), Radio.doc (1995), Barabe! (2001), Igra s pari (2009), Zmaga ali kako je Maks Bikec zasukal kolo zgodovine (2011). Od leta 1997 poučuje filmsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani.
