Poklon Radku Poliču

26. junij 2020
V petek, 3. julija, ob 20.30 uri bo na kraškem dvorišču Muzeja Slovenskih filmskih igralcev potekala tradicionalna prireditev Poklon, ki je letos posvečena igralcu Radku Poliču.

Vsakoletno prireditev Poklon organizira Slovenska kinoteka od leta 1997, ko so skupaj z občino Divača z različnimi dogodki začeli praznovanje rojstnega dne v Divači rojene igralke Ite Rine  (1907–1979). Od leta 2003 se s to prireditvijo vsako leto poklonijo drugemu igralcu oziroma igralki. Osrednji dogodek Poklona je projekcija enega od filmov, v katerem je igralec nastopil. Ob tej priložnosti izdajo tudi monografijo, ki zajema obsežno predstavitev filmskega opusa in življenja igralca oziroma igralke. Do sedaj so se poklonili Metki Bučar, Duši Počkaj, Štefki Drolc, Bertu Sotlarju, Mihi Balohu, Poldetu Bibiču, Lojzetu Rozmanu, Majdi Potokar, Špeli Rozin, Stanetu Severju, Ivanki Mežan, Mileni Zupančič, Demetru Bitencu, Antonu Petjetu in Mirandi Caharija.

Leta 2020 se bodo poklonili enemu najvidnejših slovenskih filmskih, gledaliških in televizijskih igralcev, Radku Poliču (1942, Črnomelj). Ob tej priložnosti bo izšla tudi nova monografska knjižica Poklon za katere so tekste prispevali Majda Širca, Ivan Velisavljević in Jurij Bobič.

Radko Polič - Rac je na filmu prvič nastopil že kot gimnazijec leta 1961 v Nočnem izletu režiserja Mirka Groblerja. Po seriji manjših vlog vihravih mladeničev – pogosto pobalinskih (Sedmina, Matjaž Klopčič, 1969) in vročekrvnih (Po isti poti se ne vračaj, Jože Babič, 1965) – je svojo prvo glavno vlogo v celovečercu odigral deset let kasneje kot Danijel v Mrtvi ladji (1965) Rajka Ranfla. Leta 1976 se je z vlogo Martina Kačurja v Idealistu (1976) Igorja Pretnarja uveljavil kot eden najmarkantnejših igralcev svoje generacije. Mladeniški vlogi navihanega Borisa v filmu To so gadi (1977) Jožeta Bevca so sledile zahtevnejše in temačnejše vloge, kot sta Ivan v Christophorosu (1985) Andreja Mlakarja in Deseti brat (1982) v istoimenskem filmu Vojka Duletiča. Pogosto je sodeloval z režiserjem Matjažem Klopčičem in v razponu skoraj štirih desetletij z njim posnel osem celovečernih in štiri televizijske filme. Leta 1993 je imel osrednjo vlogo v dokumentarcu Rojevanja Leara (Damjan Kozole, 1993), pri katerem je podpisan tudi kot scenarist.

V sedemdesetih in osemdesetih letih je veliko nastopal v produkcijah drugih jugoslovanskih republik, kjer je navduševal v vlogah mrtvo hladnih nemških oficirjev (Balkan ekspres, Branko Baletič, 1983), večkrat oblekel partizansko uniformo (Osvajanje svobode, Zdravko Šotra, 1979), v spominu pa ostal tudi po svojih komičnih nastopih (V žrelu življenja, Rajko Grlič, 1984). Na prostoru nekdanje Jugoslavije je – kot eden redkih slovenskih filmskih igralcev – ostal vidno prisoten tudi po razpadu države: glavno moško vlogo je odigral leta 2002 kot Janez Kranjc v Državi mrtvih (2002) Živojina Pavlovića in Dinka Tucakovića, deset let pozneje pa kot Jakov v Nočnih ladjah (2012) Igorja Mirkovića.

Radko Polič je v obdobju 1961–2019 nastopil v 59 celovečernih filmih. Zelo bogat je tudi njegov televizijski in radijski opus. Odigral je več kot 50 vlog v televizijskih filmih, dramah in serijah, ki so nastale tako v produkcijah slovenskih televizij kot televizijskih hiš s področja bivše Jugoslavije. Nastopil je v več kot sto radijskih igrah.

Za svoje filmsko ustvarjanje je bil večkrat nagrajen na številnih filmskih festivalih doma in v tujini. Je tudi prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo (2007).

Radko Polič ima tudi izjemno bogato gledališko kariero. Na profesionalno gledališko pot je stopil leta 1965, med letoma 1970 in 1975 je bil član ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, zatem se je zaposlil v SNG Drama Ljubljana in tam ostal do leta 1983, a se je kasneje vračal, nazadnje od leta 1997 do upokojitve leta 2008. Med njegovimi tamkajšnjimi uprizoritvami izstopajo vloge Jermana v Cankarjevih Hlapcih, Arnoža v Disidentu Arnožu in njegovih Draga Jančarja, Izboljševalca sveta v istoimenski igri Thomasa Bernharda in vloge v krstnih uprizoritvah Dušana Jovanovića (Zid, jezero, Don Juan na psu, Boris, Milena, Radko). V devetdesetih letih je bil med osrednjimi igralci v predstavah Tomaža Pandurja v SNG Drama Maribor. Kot redni in izredni sodelavec je nastopal še v številnih drugih slovenskih gledališčih – od Trsta in Nove Gorice do Celja in Ptuja – ter postal znan kot 'najizrazitejši nomad med slovenskimi igralci. Gostoval je tudi na odrih drugih jugoslovanskih republik (Dubrovnik, Beograd, Split) in v gledališču Ulysses na Brionih.

Živi med Ljubljano in Unijami.

Veš kaj, poba, tebe ima pa kamera rada!ˮ 
Mirko Grobler, režiser filma Nočni izlet, ob prvem srečanju s še ne dvajsetletnim Radkom Poličem.

“Narod bo toliko vedel, kolikor ga bomo naučili, saj je vseh naših nesreč kriva nevednost in živalska zabitost.
Martin Kačur (Radko Polič) v filmu Idealist.

"V roke mi je bil položen le en zares pravi projekt, tisti za Idealista. K meni je prišel Igor Pretnar in rekel, da želi z mano preživeti mesec dni, da bi me za zaupano glavno vlogo dobro spoznal!"
Radko Polič o Idealistu.

Sporočilo za javnost so pripravili v Slovenski kinoteki.