Zbiralci čustev: slovenski filmi na 48. FEST-u

17. marec 2020
Ob zelo uspešnem predstavljanju slovenske kinematografije na pravkar končanem mednarodnem filmskem festivalu FEST 2020, ki se je v Beogradu odvijal od 28. februarja do 8. marca, smo bili priča žanrski raznovrstnosti, družbeni odgovornosti in sofisticiranemu slogu v aktualnem slovenskem filmu.

piše: dr. Ivana Kronja

Priznani beograjski mednarodni filmski festival FEST, ki mu neuradno pravijo tudi “festival festivalov”, je v svoji 48-letni tradiciji jugoslovanskemu in srbskemu občinstvu predstavljal najboljša svetovna filmska dela, odkrival nove ustvarjalke in ustvarjalce in tematike ter pred domače gledalce pripeljal velike filmske zvezde in slavne z vsega sveta. V zadnjih letih je FEST, kot  je tudi razumljivo, posebno pozornost namenil postjugoslovanski kinematografiji, kar je pripomoglo k povezovanju filmskih delavcev in umetnikov v naši regiji. Filmi zahodnega Balkana proslavljenih avtorjev, kot sta Milča Mančevski in Goran Paskaljević, kot tudi režiserjev srednje in mlajše generacije Srdana Golubovića, Ognjena Sviličića, Ines Tanović, Ivane Mladenović, Jureta Pavlovića in Mladena Đorđevića, so osvežili ponudbo letošnjega festivala in naleteli na sijajen sprejem občinstva in kritikov. Med ustvarjalci je bilo tudi nekaj vodilnih imen sodobnega slovenskega filma s svojimi najnovejšimi stvaritvami.  

Vsi proti vsem (Slo 2019): spletkarski politični triler Andreja Košaka
Avtor legendarnega Outsiderja (1997), Zvenenja v glavi (2002) in Stanja šoka (2011), scenarist in režiser Andrej Košak, se vrača na sceno z močnim, spletkarskim in do najmanjše podrobnosti zaokroženim delom v žanru političnega trilerja Vsi proti vsem. Globalno stanje korupcije in nelagodnega pakta najnižjega kriminala z visoko politiko, kjer se več ne ve, kdo je glavni dobitnik, je pričarano v realistični in vizualno atraktivno oblikovani zgodbi z elementi satire o prebrisanem županu izmišljenega mesteca Rovte v idiličnih Alpah. Franta (Vlado Novak) se na prigovarjanje svoje ljubice, nemoralne »kešpičke« Jožice (Iva Krajnc Bagola), poveže z lokalnim kriminalcem Fleischmannom (Valter Dragan), da bi svojemu tekmecu na volitvah Jerovšku (Rok Vihar) podtaknil škandal. Politika kot izvor privilegijev in denarja predstavlja delovanje brezobzirnega kapitalizma s trajnimi posledicami za družbo. Županovi hčeri Petri (Aleksandra Balzamović), ki je odrasla v idiličnem, udobnem krogu višjega srednjega sloja, se pred očmi sesuva idealizirana slika njenega očeta, ki je v resnici dolgoletni sodelavec tajnih državnih služb in je bil vpleten v skrivnostne posle in »eliminacije« političnih nasprotnikov. Košaku resnično prikazani prizori brutalnosti niso tuji, prav tako ne psihološko nasilje, še posebej pa se nam v spomin vtisne prizor na vikendu, kjer se Franta in Fleischmann spopadeta do poslednje kaplje krvi. Prizoru je po naključju priča tudi hči. Film mojstrsko stopnjuje napetost preobrata in moralno brezobzirnost protagonista, ki z lahkoto živi dvojno življenje. V pogubnem razpletu po zmagi na volitvah zmagovalec postane premagan, umazana igra kriminala, politike in denarja pa se nadaljuje. Vlado Novak skrajno prepričljivo prikaže razuzdanost, nasilje in narcistično sebičnost tipičnega politika na oblasti, Iva Kranjc pa se zlije v prefinjeno karikaturo zapeljive in zlobne fatalke. Zapleteni psihološki portret hčere je s subtilno igro uspešno pričarala Aleksandra Balzamović.

Polsestra (Slo/Severna Mak/Sr 2019): družinska mikrodrama Damjana Kozoleta
V okviru glavnega tekmovalnega programa je nastopil najnovejši film znamenitega režiserja Damjana Kozoleta (Porno film, Rezervni deli, Za vedno, Slovenka), dobitnika nagrade za režijo na 51. festivalu v Karlovih Varih za film Nočno življenje (2016) in drugih pomembnih priznanj. V Polsestri se Kozole po lastnih besedah za razliko od prejšnjih filmov približa minimalističnemu filmskemu slogu, ki prikaže vzajemno odtujenost v odnosu obeh glavnih junakinj ter vse (slovenske in evropske) družbe. Izjemni zimski kadri ob morju nam z vzdušjem tesnobe in praznine približajo čustveno stanje glavnih likov. Film se osredotoča na hčeri, ki imata istega očeta in materi različnih porekel, iz apatične družine iz Izole. Mama mlajše hčere je Albanka (v majhni vlogi jo pomenljivo upodobi Labina Mitevska). Obe sta kot otroka drugače doživljali travmo ločitve očeta Silva (Peter Musevski) od prve žene. Nesrečna, zdaj depresivna, prva žena in starejša hči Irena sta po lastnem prepričanju izgubili skoraj vse. Status in življenjsko oporo, ki jo je oče daroval novi družini. Druga hči se obremenjuje s svojim albanskim poreklom in pritajenim, vendar močnim lokalnim šovinizmom. Kot deklicama so jima preprečili vse stike, a ko odrasteta, ju življenje znova poveže, ko se hoče Irena ločiti in mora z mlajšo polsestro Nežo (Liza Marija Grašič s pristnim žarom prikaže razvajeno bojevito študentko) deliti stanovanje v Ljubljani, ki ga plačuje oče. Z vpeljevanjem tematike družinskega nasilja v drugem delu filma, ko Ireno mož, ki ga je zapustila (Jurij Drevenšek), zasleduje in z njo tudi fizično obračuna, Neža  pa mu takoj odgovori s svojo mero nasilja, Kozoletu kot mojstru zapletenih psiholoških odnosov in pritajene agresije med ljudmi uspe primerjava težke usode žensk več generacij, odvisne od patriarhalnih figur partnerjev in očetov, ki se jim lahko izneverijo. Pod budnim očesom režiserja je glavno vlogo odgovorne in zadržane frizerke Irene iz srednjega sloja, ohromljene zaradi življenjskega položaja in svoje rigidnosti, upodobila uspešna slovenska režiserka in intelektualka mlade generacije ter soscenaristka filma, Urša Menart.

Zgodbe iz kostanjevih gozdov (Slo/It 2019): elegija starosti Gregorja Božiča
Film Gregorja Božiča Zgodbe iz kostanjevih gozdov je uprizorjen v brezhibnem klasičnem slogu z mirnim in upočasnjenim tempom. Skupaj z Marino Gumzi je spisal scenarij, ki govori o izginotju majhne skupnosti na jugoslovansko-italijanski meji, o stotinah pozabljenih ljudi in njihovih usodah. Zamisel za film je nastala, ko je Božič kot strasten ljubitelj in raziskovalec mediteranske pomologije zbral številne zgodbe starejših kmetov in sadjarjev starih in avtohtonih vrst sadja na italijansko-slovenski meji. Film, ki vsebuje elemente ljudskih bajk, etnologije in socialne drame, tragično prikaže prebivalce vasi na obronkih gozdov. Na odru zgodnjega 20. stoletja so ti ljudje izpostavljeni bedi, lakoti, vojni in zgodovinskim spremembam, ki za vedno pogubijo njihovo tradicionalno ekonomijo in način življenja. Pripoved s posebnim pristopom izpostavlja značilne, pravljične in edinstvene lastnosti junakov: stiskaškega mizarja, njegove skromne in požrtvovalne soproge, sebičnega farmacevta, ki nima sočutja za bolezni in trpljenje navadnih kmetov, in tudi mlado poročeno žensko, ki prodaja kostanj in s katero stari mizar brez besed splete vdano in občutljivo prijateljstvo. S pomočjo mizarjevega posojila se vkrca na tovorno ladjo za Avstralijo. Starejše junake na prehodu med življenjem in smrtjo obiskujejo angeli iz ljudske folklore, prikazani kot maškare, ki dobri ženici pojejo vesele božične pesmi o Jezusovem rojstvu, medtem ko se njenemu možu prikazujejo kot rubeži,  ki preiskujejo njegove knjige o izdatkih, dobičkih in stroških, s katerimi je bil obseden vse življenje. V prekrasnem prizoru ženinega odhoda dve mladi deklici pojeta povojne pesmi ob glasbi z gramofonske plošče in starega lesenega gramofona na navijanje in izvajata svojevrsten muzikal. Film se začne in konča s simboličnim prizorom »pogreba kostanjev«, ki ga domačini priredijo ob glasu pripovedovalca in gozdnem viharju. Pravljični prizor vaškega plesa ustvari veliko poetičnost s topimi udarci čevljev ob tla, ki oznanjajo smrt junakinje. Vzdušje nostalgije, osamljenosti in hrepenenja po boljšem življenju ustvari izredna kinematografija Ferrana Paredesa Rubia, izpopolnjuje pa jo bogata originalna glasba Hekle Magnúsdottir. Film Zgodbe iz kostanjevih gozdov je dobitnik vesne za najboljši celovečerni film in režijo kot tudi nagrade za najboljši prvenec na festivalu Tallin Black Nights.

Kratki film na FESTU: Ne vem več, kdo smo mi (Hr/Slo 2019, 20') Borisa Homovca in Dom je, kjer je hiša (Sr/Slo 2019, 23') Petra Cerovška
Na posebni projekciji v okviru FESTA 2020 sta bila prikazana tudi dva kratka igrana filma v slovenski koprodukciji: ambiciozna, prefinjena melodrama Ne vem več, kdo smo mi, prvenec hrvaškega filmskega kritika in teoretika Borisa Homovca, ki se z naslovom in tematiko naslanja na istoimensko žalostinko Bisere Veletalnić iz 70-ih, in mladinska psihološka drama Dom je, kjer je hiša režiserja kratkih filmov Poti in Fundamenti po scenariju srbske igralke Maje Šuša, ki ima v filmu tudi glavno vlogo.

NAGRADA ZA NAJBOLJŠI FILM GLAVNEGA TEKMOVALNEGA PROGRAMA FESTA 2020 JE PRIPADLA FILMU NEVIDNO ŽIVLJENJE EVRIDIKE (BRAZIL/NEM 2019) KARIMA AÏNOUZA. NAJBOLJŠI TUJI REŽISER JE VÁCLAV MARHOUL S FILMOM OBARVANA PTICA (ČEŠ/SLOV/UKR 2019). NAGRADA »MILUTINA ČOLIĆA« ZA NAJBOLJŠEGA SRBSKEGA REŽISERJA IN NAGRADA OBČINSTVA STA ODŠLI V ROKE MLADENU ĐORĐEVIĆU ZA FILM SUMRAK U BEČKOM HAUSTORU (SR 2020), IVANA GROZNA (ROMUNIJA/SR 2019) IVANE MLADENOVIĆ PA JE POSTAL NAJBOLJŠI FILM V KATEGORIJI FEST FOKUS. NAJBOLJŠI FILM V REGIJI JE MATI (HR/SR/FR/BiH 2019) JURETA PAVLOVIĆA.

Avtorica besedila je filmska kritičarka in teoretičarka iz Beograda in koordinatorka okroglih miz na Dnevih slovenskega filma v Beogradu, v organizaciji Društva Slovencev v Beogradu »Sava«.

 

Povezane novice