Odšla je filmska režiserka in scenaristka Polona Sepe
Filmsko režijo je študirala na AGRFT, uveljavila pa se je kot scenaristka in režiserka kratkih in dolgometražnih igranih filmov, TV serij ter animiranih in dokumentarnih filmov. Bila je med prvimi slovenskimi filmskimi režiserkami.
Scenarije za svoje filme je pisala že med študijem, leta 1982 je dobila univerzitetno Prešernovo nagrado za film V spomin ter posebno priznanje Metoda Badjure z diplomo za najbolj celovitega filmskega avtorja – študenta. Po študiju je nadaljevala kot asistentka režije pri filmih Iskanja Matjaža Klopčiča, Nasvidenje v naslednji vojni Živojina Pavlovića, Prestop Matije Milčinskega in Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica Karpa Godine. Kot je pred leti povedala v intervjuju za Delo, se je pri tem delu naučila več kot na akademiji, to pa ji je dalo možnost, da snema svoje filme. V tem obdobju je režirala tudi reklame, video spote in predstavitvene filme.
Posnela je več televizijskih nanizank, kot je Totalna razprodaja (2005) o usodi prodajalke Nadine, med kratkimi igrano-dokumentarnimi filmi je Leti... leti... leti... ženska! (2002) o ženskem telesu kot predmetu reklamnih akcij, umetniškega ustvarjanja ter zlorab in posilstev v vojnah.
Lotila se je tudi filmske animacije v kratkem filmu Prdci – Vonj ljubezni (2006) in animiranih serijah Deželica Pimpan (2009) in Novi Pimpan (2010).
Leta 2007 je posnela dokumentarni portret prijatelja in sodelavca Petra Zobca, legende slovenskega filma in najboljšega organizatorja masovnih prizorov v domačih in koprodukcijskih filmih: Kamera tukaj in tudi teče.
Njen prvi dolgometražni film je bil dokumentarno-igrani Kaj pa gospod Bach (2004) o ljudeh s posebnimi potrebami in medsebojnem vplivu ob srečevanju s svetom "normalnih", zadnji pa televizijski igrani film Pisma iz Egipta (2010), ki ga je posnela na podlagi resničnih znanstvenih dosežkov diplomirane kemičarke Jane Kolar, zaščitnice knjižnega gradiva. Za ta film je prejela nagrado viktor za najboljši TV igrani film leta 2010. V zadnjem filmu je prepletla različne tematike, od prevare in zakonske krize, ženske znanstvenice s svojo kariero, ki ima nerazčiščen odnos z materjo in ta s preteklostjo. V omenjenem intervjuju je povedala, da se je v fazi raziskovanja pogovarjala s številnimi znanstvenicami.
"Velikokrat sem slišala, da je zakon dobro funkcioniral, dokler ni ženska postala moškemu enakovredna v profesionalnem smislu. Takrat so se pri nekaterih začele težave. Želela sem napisati zgodbo o tem problemu, če sta poročena dva, ki sta zaposlena na istem področju, kako ta odnos niha med tekmovalnostjo, podporo, ljubosumjem. Dodala pa sem zgodbo mame, ki jo mora Irena, glavni karakter, razrešiti v sebi, ali bo gledala na medsebojne odnose in na zakon tako kot njena mama ali bo našla svojo pot. Vemo, da so ti odnosi zelo naporni, ločitev je veliko in vsi iščemo neke nove poti sobivanja. Moj namen je bil postavljati več vprašanj kot pa dajati odgovorov."
