Skladatelju Urbanu Kodru v slovo
Urban Koder je bil še gimnazijec, ko je takoj po vojni postal trobentač solist Plesnega orkestra Radia Ljubljana. Leta 1954 je ustanovil Ljubljanski jazz ansambel, izvrstno malo zasedbo, ki je izvajala tradicionalni in mainstream jazz, izdala prvo jazzovsko ploščo v Jugoslaviji in dobivala odlične kritike tudi v tujini. Vodil ga je do leta 1968. V letih od 1971 do 1989 je bil urednik za glasbo na RTV Slovenija. Hkrati je Urban Koder ustvarjal scensko glasbo: najprej za radijske igre in zanjo prejel številne nagrade, nato pa še za gledališče in film.
Znanje o oblikovanju filmske glasbe je pridobil v Rimu pri skladatelju Henryju Manciniju.
Glasbo je pisal za številne slovenske kratke, celovečerne filme in televizijske nadaljevanke. Njegovo najbolj znano delo je glasba za film Cvetje v jeseni (1973) režiserja Matjaža Klopčiča, kjer je v glasbeni zasedbi uporabil tudi ljudski instrument citre. S Klopčičem je sodeloval tudi pri filmu Iskanja(1979) in Ljubljana je ljubljena (2005) ter pri televizijskem filmu Črna orhideja (1989).
Za režiserja Rajka Ranfla je napisal glasbo za njegov prvi celovečerni film Mrtva ladja iz leta 1971, potem pa sta skupaj sodelovala še pri filmih Pomladni veter (1974), Ljubezen (1984) in Živela svoboda (1987).
Filmsko glasbo je napisal tudi za film Maja in Vesoljček (1988) režiserja Janija Kavčiča, Čas brez pravljic (1986) režiserja Boštjana Hladnika in Ljubezen nam je vsem v pogubo (1987) režiserja Jožeta Galeta in Carmen (1995) režiserja Metoda Pevca.
Leta 1989 je napisal glasbo tudi za lastni portret z naslovom Urban - skice za portret glasbenika, ki ga je za RTV Slovenija posnel režiser Miran Zupanič. Z Zupaničem je sodeloval pri vseh njegovih igranih celovečernih filmih: Operacija Cartier (1991), Radio.doc (1995), Barabe (2001).
Svojo ljubezen do filma je leta 1995 dokazal tudi s stvaritvijo izvirne glasbe za Ko sem bil mrtev (Als Ich Tot War ), prvi film Ernesta Lubitscha iz leta 1916, ki je veljal za izgubljenega in sta ga v Sloveniji odkrila Lilijana Nedič in Silvan Furlan iz Slovenske kinoteke.
Miha Zadnikar je v zborniku Ko sem bil mrtev o izbiri skladatelja, ki bi napisal glasbo za film, zapisal naslednje: »… Osnovni kriteriji za izbiro primernega človeka so bili tokrat tile: 1. močna filmsko glasbena izkušnja, 2. kar najširša glasbena izobrazba, 3. pristno poznavanje kulturnega okolja, v katerem se odvija zgodba, in 4. hitrost, spretnost in zanesljivost v pisanju.«
Urban Koder je uglasbil tudi mnogo pesmi slovenskih pesnikov od Menarta, Koviča, Fritza in Jesiha do Milčinskega-Ježka in prevodov Brechta, Wedekinda in predvsem Heineja.
