Jernej Šugman in slovenski film
Jernej Šugman se je rodil 23. decembra 1968 v Ljubljani. Od 1988 do 1992 je študiral dramsko igro in umetniško besedo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani in študij zaključil z vlogo Astrova v Čehovem Stričku Vanji v letniku Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča. Leta 1992 se je zaposlil v ljubljanski Drami, je zapisano na spletnem portalu Sigledal.
Njegov gledališki opus je izjemen, zanj je prejel številne nagrade tako doma kot v tujini. Na Festivalu Borštnikovo srečanje je med drugim prejel osem Borštnikovih nagrad, nazadnje lani za izjemno naslovno vlogo v predstavi Kralj Ubu, ki mu je prinesla tudi zlati lovorjev venec na gledališkem festivalu MESS v Sarajevu. Prejel je tudi več Severjevih nagrad in nagrad revije Stop za najboljšega igralca leta, lahko prebiramo v različnih objavah in publikacijah. Leta 2002 je prejel nagrado Prešernovega sklada, istega leta je na 5. Festivalu slovenskega filma prejel nagrado za vlogo Kebra v filmu Zvenenje v glavi, režiserja Andreja Košaka.
Ni skrivnost, da je Šugman ljubil gledališče, s svojo igralsko pojavnostjo in močjo pa je zaznamoval tudi film in televizijo, zlasti po letu 2000, ko se ga slovensko občinstvo spominja po televizijskih nadaljevankah Vrtičkarji, Teater Paradižnik in kasneje še Naša mala klinika.
V filmu je pustil niz raznovrstnih vlog. Šugmana smo lahko gledali v Sladkih sanjah (2001), režiserja Saša Podgorška, Predmestju (2005), režiserja Vinka Möderndorferja, s katerim je tudi največ sodeloval: v televizijskem filmu Vaja zbora (2008), potem pa tudi v Inferno (2014). Nadalje v Kratkih stikih (2006), režiserja Janeza Lapajneta, Mokuš (2006), režiserja Andreja Mlakarja, Lahko noč, gospodična (2011), režiserja Metoda Pevca, Čefurji raus! (2013), režiserja Gorana Vojnovića – z njim je sodeloval tudi letos v kratkem igranem filmu Fountain, Nočno življenje (2016), režiserja Damjana Kozoleta, ter v Steklih lisicah (2017), režiserja Borisa Jurjaševiča. Slednjega si bo v času božično-novoletnih praznikov mogoče ogledati na nacionalnem programu televizije Slovenija.
Jernej Šugman je sodeloval tudi pri sinhronizaciji risank, med drugim pri legendarnem Mačku Muriju (2013), režiserja Borisa Dolenca, v nadaljevanju Maček Muri – Sprehod (2016), režiserja Jerneja Žmitka, glas pa je posodil tudi očetu pujsu v Pujsi Pepi.
Kaj reči ob veliko prezgodnji izgubi tako velikega igralca in človeka, kot je bil Jernej Šugman? Morda le to, da smo ostali brez besed. Brez tistih besed, ki bi jih Jernej Šugman z vso svojo vnemo, energijo in srčnostjo izrekel na odru, filmu in nenazadnje slehernemu človeku.
Nekaj pa gotovo drži: 10. decembra 2017 je na slovenskem gledališkem odru in na slovenskem filmu zazevala praznina, ki jo bo zelo težko nadomestiti.
