Umrl je filmski režiser Jane Kavčič
Bilo je davnega leta 1948 v zatemnjeni dvorani kina Union. Predvajali so slovenski film Na svoji zemlji. V dvorani se je v celovečernem filmu prvič slišala slovenska beseda, spomini na vojno in njen konec so bili sveži, za večino pa je bilo srečanje s Štigličevim filmom izrazito čustveno obarvano. Tudi za Janeta Kavčiča, ki je kot asistent stal ob boku Štiglicu pri nastajanju prvega slovenskega povojnega filma, in se, morda prav takrat, dokončno odločil za poklic filmskega režiserja. Jane Kavčič, rojen leta 1923 v Spodnjem Logatcu, je že mnogo prej vedel, da ga zanima ustvarjalnost. Že v šolskih časih, ko ga je magično privlačila zatemnjena kino dvorana, ko je z navdušenjem prebiral revijo Naš kino in se, v takrat mladinskih vlogah, preizkusil tudi kot igralec v gledališču. Srkal je vse, kar se je v umetnosti vznemirljivega in lepega dogajalo. Po vojni je bil Jane Kavčič vojak kulturnik. Največ dela je tedaj posvetil gledališču; na Ptuju so vojaški kulturniki prvič nastopili na pravem gledališkem odru.
Po demobilizaciji je Jane Kavčič kar padel na snemanje filma V srcu Evrope, ki se je, potem ko je režijo prevzel France Štiglic, preimenoval v Na svoji zemlji (1948). Po tej vsestranski filmski preizkušnji se je Jane Kavčič kot samostojni režiser prvič podpisal pod Granit na Pohorju(1948), ki je nastal kot samostojen film v okviru Obzornika. Zatem je režiral številne Obzornike in dokumentarne filme, preizkusil pa se je tudi kot režiser prvih reklamnih (propagandnih) filmov, med katerimi velja opozoriti na imenitnega Mož z aktovko, v katerem je med drugimi zaigral tudi Frane Milčinski – Ježek. Posnel je tudi prvi pravi turistični film 24 ur med nami (1952), prava uspešnica pa je bila filmska pravljica O medvedku Sulčku in metuljčku (1958) s stihi pesnika Janeza Menarta.
V tistih časih je bil Jane Kavčič tudi eden izmed ustvarjalcev, ki jim je najbolj zaupal direktor Triglav filma, gospod Tuma. Tudi zato ga je usmeril v takrat konjunkturne koprodukcije, kjer je bil Kavčič praviloma režiser slovenske ekipe. Tako je pri filmih Dalmatinska svatba, Velika sinja cesta, Ograda sodeloval z uglednimi režiserji kot so von Barania, Gilo Pontecorvo in Armand Gatti.
Svoj režiserski debi je zabeležil z epizodo Slovo Andreja Vitužnika v omnibusu Tri zgodbe (Jane Kavčič, Igor Pretnar, France Kosmač, 1955), s katerim je napovedal svojevrstno ustvarjalno pot. Ob številnih slovenskih filmih ne smemo pozabiti tudi na njegov skok k sosedom Hrvatom, kjer je posnel izredno uspešen otroški film Lov za zmajem (1961).
Kavčič je bil in je predvsem človek filma. In pri filmu je, trmast in vzrajen kot le redki, ostal do danes. Med njegovimi filmi je izjemno pomemben že celovečerni prvenec Akcija (1960), ki na svojevrsten način problematizira partizanski odpor, spomnimo se filma Minuta za umor(1962), ki je pravzaprav prvi slovenski pravi urbani žanrski film in je bil morda prav zato nesopodobno opsovan. K partizanski tematiki se je vrnil s filmom Begunec(1973), v katerem znova raziskuje nekatere stranpoti in antagonizme medvojnega dogajanja. Toda svoj pravo zvrst je našel Jane Kavčič z otroškimi, družinskimi filmi. Svojo izjemno sposobnost dela z otroki je dokazal že s filmom Nevidni bataljon (1967), a njegovi pravi filmi so Sreča na vrvici(1977), Učna leta izumitelja Polža(1982), Nobeno sonce (1984) in Maja in vesoljček (1988). Ena izmed njegovih najbistvenejših inovacij na področju otroškega filma je bil prenos dogajanja v mestno, urbano okolje. Filmski junaki so kar naenkrat postali otroci iz naše ulice, pri filmu Maja in vesoljček pa se je Kavčič spopadel z novo zvrstjo – znanstveno fantastiko, kar je bilo v naših skromnih produkcijsko-finančnih razmerah sila pogumno dejanje.
Sedaj Jane Kavčič, doajen med slovenskimi filmskimi ustvarjalci, podpisuje nov otroški, družinski film, Nepopisan list za katerega pravi, da je našel inspiracijo pri svoji dveh vnukih, ki sta sedaj že skorajda odrasla fanta. Toda, če parafraziramo znano misel Saint- Exuperyja; vsi odrasli smo bili nekdaj otroci, le da se nekateri odrasli tega ne spominjajo več. Èe za koga to ne velja, potem je to Jane Kavčič. Prav on je do dandanašnjega časa ohranil v sebi delček nepokvarjene otroške duše in preprostosti.
In verjetno je Kavčičeva otroška čistost eden izmed razlogov za veliko priljubljenost njegovih otroških filmov. Tudi zaradi nje nagrada za življenjsko delo po več kot petdesetih letih Kavčičevega življenja s filmom in za film.
Matjaž Zajec (Katalog 3.festivala Slovenskega filma, Portorož 2000)