Umrl je Boštjan Hladnik

Filmski režiser Boštjan Hladnik se je rodil v Kranju 30. januarja 1929, leta 1935 pa se je njegova družina preselila v Ljubljano.

Tam je že v osnovni šoli postal cinefil: redno je obiskoval vsa ljubljanska kina, posebej pa kino Matica. Od lastnice tega kina, Pavle Jesih, je leta 1947 odkupil 35-mm projektor ter si doma uredil "svojo" kinodvorano. Istega leta si je kupil tudi 8-mm kamero in začel obiskovati tečaj za snemanje amaterskih filmov pri Janezu Korenčanu pri Triglav filmu.

Za svoj prvi amaterski film Deklica v gorah (1947) je prejel nagrado na festivalu amaterjev v Salernu (1952).

Po srednji šoli je najprej študiral umetnostno zgodovino, nato (1949) pa se je prepisal na akademijo za igralsko umetnost. Študenti filmskega oddelka so poslušali samo predavanja teorije in zgodovine filma, druge predmete pa skupaj z gledališkimi. Praktičnega dela - snemanja filmov - niso imeli. Za diplomsko delo - režijo gledališke predstave Strindbergove Gospodične Julije - je prejel prvo nagrado na mednarodnem festivalu v Erlangenu (1953).

Filmsko izpopolnjevanje je nadaljeval na visoki šoli IDHEC v Parizu (1957-60). Kot asistent režije in praktikant stažist je sodeloval pri filmih režiserja Clauda Chabrola (Bratranca/Les Cousins, 1959, Dvojni obrat/A double tour, 1959, Dobre ženske/Les Bonnes Femmes, 1960), Philippa de Broce (Ljubezenske igre/Les Jeux de l’amour, 1960) in Roberta Siodmaka (Katia, 1960).

Povsod po svetu - in tudi pri nas - obstajajo cineasti, ki naredijo veliko filmov, a se to nikjer ne pozna, ker ne zapustijo nobene sledi ne v spominu gledalcev ne v nacionalni kinematografiji, kaj šele v filmski zgodovini in estetiki. In obstajajo cineasti, ki naredijo veliko, se pravi vtisnejo takšno sled v individualen spomin in zgodovino že z enim samim filmom. Takšen cineast je Boštjan Hladnik, ki je že s svojim prvencem, filmom Ples v dežju (1961), dosegel, da je slovenski film ne le ujel trenutek tedanjega evropskega filmskega modernizma, marveč se je z njim tudi enakovredno meril.

Vendar Boštjan Hladnik ni ostal pri tej mračni viziji, marveč je skoraj z vsakim novim filmom manifestiral svojo izvirnost in domiselnost: v Peščenem gradu (1962) se lahkotna forma potepuške komedije prevesi v mučno ljubezensko melodramo, v kateri mlada tekmeca nista toliko »slepa od ljubezni«, kot v privlačnem dekletu na begu ne znata videti njene psihične rane. Tu se »peščeni grad« kot prispodoba iluzorne svobode sicer podre na čereh realnosti, vendar pa je Hladnik v naslednjih filmih svojim junakom priskrbel trdnejša obzidja svobode, ki so se - vsaj na videz - dvigala visoko nad realnostjo.

Njegovi filmi so prejemali vse bolj igrive in celo fantastične forme, kot da bi spoznali, da se lahko želja po drugačnem življenju v filmu uresniči le kot želja po drugačnem filmu. Tako je v Sočnem kriku (1968) videti, kot da je »domovina« tega filma popartistična kraljevina konzumnih predmetov, ki ji vlada zakon uživanja in univerzalne, torej tudi seksualne »potrošnje«, to pa z drugimi besedami pomeni, da je "iznajdevanje" nove filmske forme tudi način, kako je lahko film »pred časom«, če je tedaj, ko se pojavi, videti, kot da s »svojim« časom nima nobene zveze.

Podobno je z Maškarado. Nemara ni bila tako »šokantna« le zaradi moralnih in seksualnih perverzij ali preočitnosti »cenenega« žanra, marveč prej zato, ker je »demaskirala« tisto, kar je del slovenskega filma v tistem času tako zameril svoji deželi - namreč prav to, da postaja podobna Maškaradi.

V večini Hladnikovih filmov - vseh je sedem (dva sta bila posneta v Nemčiji) - ne gre za realizem, niti ne v »družbenokritičnih« Belih travah, ne gre jim za to, da bi ustrezal realnosti, marveč prej za to, kako bi jo presenetili in osupnili. Hladnikov »filmski princip« bi nemara lahko ponazorili z njegovim filmom Ubij me nežno (1979), saj se na koncu izkaže, da je vse tisto, kar smo doslej gledali, le fantazija neke filmske osebe: toda ta »prebuditev v realnost« se obenem ujema s koncem filma, ki je za cineasta prav tako (kot za njegovo filmsko osebo) oblika njegove sanjarije.

(iz teksta, ki ga je Zdenko Vrdlovec leta 1999 spisal za katalog 2. Festivala slovenskega filma, ko je Boštjan Hladnik prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo)