Variety o Šelestenju in Slepi pegi

september 16.-22.2002) najdemo zapise o dveh slovenskih filmih: Eddie Cockrel piše o Šelestenju režiserja Janeza Lapajneta in Deborah Young o Slepi pegi režiserke Hanne W. Slak. Eddie Cockrel o Šelestenju: "Lapajne z zanesljivimi prijemi jasno in brez sentimentalnosti, s katero bi manipuliral, predstavi splošno razumljiva vprašanja komunikacije, zvestobe, ljubosumja, hrepenenja in frustracij, in pusti, da je vidna temeljna spodobnost oseb. Film je očitno zamišjen v preudarnem in dobrohotnem duhu zgodb in pregovorov Erica Rohmerja in zgodba se odvija na precej bolj zgoščen način kot večina filmov po scenarijih; film je bil namreč posnet v dveh tednih, ne da bi eno samo besedo zapisali na papir." Deborah Young o Slepi pegi: "Film ne priznava, da obstaja svetlejša stran življenja in ga je težko gledati, glavno priložnost pa bo imel pri nezadovoljnem mladem občinstvu, ki se bo lahko identificiralo s trdimi osebami brez prihodnosti. Drugim bi lahko bilo preveč neprijetno nameniti čas temu dobro posnetemu filmu. Kamera Karine Marie Kleszczewske z nečistimi barvami in zelo kontrastno osvetlitvijo, skupaj s premišljenimi gibi kamere Slakove, da filmu sofisticiran izgled."