Dolina miru v Cannesu

Kje bi bilo lepše in bolj primerno mesto za praznovanje 60. obletnice enega najbolj uspešnih slovenskih filmov kot v Cannesu, kjer so ga ravno toliko let nazaj čislali in nagradili!

Včeraj je žirija Filmskega festivala v Cannesu objavila težko pričakovane naslove filmskih klasik, ki jih vsako leto predstavlja v sekciji Cannes Classics 2016. Letos so posebno pozornost namenili državam, ki na prestižni festival niso bile še nikoli povabljene, da bi predstavile dosežke svoje filmske dediščine (Slovenija, Švica, Pakistan, Češka, Kuba, Tajska, Madžarska in Poljska). "Bodite pozorni na te redke dragulje!"

Slovenski film Dolina miru režiserja Franceta Štiglica se po šestih desetletjih torej vrača v Cannes, kjer se bo vrtel v družbi restavriranih filmskih mojstrovin, kot so One-Eyed Jacks (1961) v režiji Marlona Branda, Solaris (1972) Andreja Tarkovskega, Legenda o Ugetsu (1953) režiserja Kenjija Mizogučija, Valmont (1989) Miloša Formana, Moški spol-Ženski spol (1966) Jean-Luca Godarda in Dekalog 5 in 6 (1989) Krzysztofa Kieślowskega.

Restavracijo filma je financiral Slovenski filmski center, izvedel jo je Iridium Film, originale filma pa hranijo v Slovenskem filmskem arhivu.

"Ganljiva in iskrena pustolovščina"

S temi besedami je kritik Louis Chavet za Le Figaro povzel zgodbo slovenskega filma Dolina miru, ki se je leta 1957 v Cannesu potegoval za zlato palmo.

Zgodba govori o dveh vojnih sirotah, ki sta med bombardiranjem mesta izgubila starše - desetletnemu Marku (Tugo Štiglic) in nekaj let mlajši nemški deklici Lotti (Evelyne Wohlfeiler), ki iz sirotišnice v okupiranem mestu zbežita v gozd, da bi našla dolino miru, o kateri je Lotti pripovedovala babica. Marko je prepričan, da gre za dolino, v kateri je imel njegov stric hiš in mlin. Preden uspeta zbežati obveščevalna služba Marku izroči pomembno sporočilo o nemški ofenzivi, ki naj bi ga prenesel partizanom. Med svojo pustolovščino v gozdu otroka naletita na ameriškega narednika Jima, ki se je rešil iz sestreljenega letala. Skupaj najdejo stričevo hišo in dolino miru, a tam jih prestrežejo Nemci in ubijejo ameriškega vojaka, medtem ko Lotti in Marko sama odtavata v gozd, da bi našla pravo dolino miru - svet brez sovraštva in vojn.

Prva klapa filma je padla 21. aprila 1956 in skozi kamero je stekel prvi kolut filmskega traku. Scenarij je napisal tedaj mladi slovenski pisatelj Ivan Ribič in ga najprej postavil nekam v Severno Korejo. A kmalu so raj na zemlji, ki ga iščejo otroka in ameriški vojak, našli kar doma - v dolini pri Suhem dolu med Polhograjskim hribovjem in Žirovskim Vrhom. Snemanje, ki je imelo le 20 odstotkov prizorov v interierju, je potekalo še v Poljanski dolini nad Gorenjo vasjo, v arboretumu Volčji potok in v hribih nad Cerknim. To je bil deveti slovenski umetniški in prvi nemladinski film, v katerem v glavnih vlogah nastopata otroka.

"Dobri obeti slovenske in jugoslovanske filmske proizvodnje," je 24. julija leta 1956 konec snemanja filma Dolina miru v produkciji podjetja Triglav film naznanil članek v Kulturnih razgledih Slovenskega poročevalca. In prav so imeli. Film je s svojo simboliko in univerzalno sporočilnostjo takoj postal klasika.

Domača kritika zadržana, francoska navdušena

Premiero je "novi slovenski umetniški film" doživel na filmskem festivalu v Pulju, zatem pa z nekaj montažnimi popravki napolnil še domače kinematografe. Doma se je vrtela krajša verzija filma, tista daljša - bolj spektakelska, pa je bila namenjena za tuje trge in naslovljena Sergeant Jim. V Naših razgledih so poročali, da je Dolino miru v slovenskih kinodvoranah v prvih tednih predvajanja videlo 50 tisoč ljudi, več kot katerikoli film tisto leto.

Čeprav se nekateri slovenski filmski kritiki z gledalci niso strinjali - vsaj ne do mednarodnega priznanja v Cannesu, so v Naših razgledih zapisali: "Dolina miru je tak film, da gledalca plemeniti in vzpodbuja k bratstvu ljudi, se pravi, da je v dobrem smislu komercialen tudi za razne narode."

Odzivi so bili deljeni, je v Delu leta 2000 v svojem ciklu o slovenskem filmu zapisala Majda Širca: "Domača kritika je bila zadržana, francoska navdušena, Cocteau je bil presenečen, Sadoul ganjen, Kitzmiller pa v Cannesu nagrajen." V mislih je imela splošno vzdušje in odmevnost dogodka na Cannskem filmskem festivalu maja leta 1957, ko je John Kitzmiller prejel nagrado za najboljšega igralca, režiser France Štiglic pa je bil nominiran za zlato palmo za režijo, kar je v mednarodnih krogih dvignilo tudi ugled slovenskemu filmu.

Roger Regent je v Le technique cinematographe (1957) priobčil: "Katerikoli jugoslovanski film je taka redkost, da si ne smemo privoščiti, da bi spregledali en sam prizor. Dolina miru pa ponuja še veliko več: je zares izjemen film. (...) Simboli, ki se ponujajo iz tega kratkega opisa so v resnici precej bolj diskretno vtkani v film režiserja Franceta Štiglica, ki si zasluži najvišjo pohvalo."

Veselje v jugoslovanski koloniji

Dopisnik Slovenskega poročevalca iz Cannesa Vitko Musek je vzneseno poskušal popisati vzdušje ob podelitvi nagrad: "Ne da se popisati razpoloženja tistega popoldneva. Kljub znakom, ki so kazali, da bo žirija pri nagradah upoštevala tudi Dolino miru ali vsaj s kakšno formulacijo omenila jugoslovansko udeležbo na letošnjem festivalu, režiser Štiglic tega ni in ni mogel verjeti. Toda znakov je bilo precej: Cocteaujeva ponovna izjava, sa so v žiriji živahno razpravljali o našem zanimivem filmu, Pagnolova odločitev, da si ponovno ogleda film na posebni predstavi, izjave Clauda Avelina o zanimanju žirije za naš film ... Jugoslovanski film doslej še ni prejel tako velikega priznanja, čeprav je bil nagrajen le Kitzmiller. Veselja, ki je zavladalo v 'jugoslovanski koloniji' po vesti o razdelitvi nagrad, si ne morete zamisliti."

Dolina miru se je merila v neusmiljeni konkurenci. Med drugimi z Wylerjevim Prijateljskim nagovarjanjem z Garyjem Cooperjem v glavni vlogi, Fellinijevimi Kabirijinimi nočmi, nagrajenim z oskarjem za tujejezični film, Bressonovim Na smrt obsojeni je pobegnil, Dassinovim On, ki mora umreti in Bergmanovim Sedmim pečatom.

France Štiglic v Cannes posthumno še četrtič

Režiser France Štiglic, rojen 12. novembra 1919 v Kranju, je leta 1948 posnel prvi slovenski celovečerni igrani film po drugi svetovni vojni Na svoji zemlji. S tem svojim celovečernim prvencem se je že uvrstil med kandidate za veliko nagrado žirije na cannskem filmskem festivalu. V Cannes se je nato vrnil še dvakrat, leta 1956 z Dolino miru in leta 1960 s filmom Deveti krog - obakrat je bil nominiran za zlato palmo. Deveti krog se je kot jugoslovanski kandidat uvrstil tudi v ožji krog nominirancev za oskarja za tujejezični film leta 1961. Na 33. podelitvi oskarjev, mu je zlati kipec nato speljal Ingmar Bergman s filmom Deviški vrelec.

Med njegove vidnejše dosežke sodijo še filmi Balada o trobenti in oblaku, Ne joči, Peter, Pastirci in Povest o dobrih ljudeh, ki je leta 1975 v na filmskem festivalu v Pulju prejel bronasto areno.

Njegov sin Tugo Štiglic, ki je v Dolini miru nastopil v vlogi desetletnega Marka, je kasneje sledil očetovim stopinjam in tudi sam postal uspešen režiser. Posnel je slovensko mladinsko filmsko uspešnico Poletje v Školjki, ki ji je sledilo tudi težko pričakovano nadaljevanje.

France Štiglic je (ob pevcu in ravnatelju ljubljanske Opere Juliju Betettu, oblikovalcu in arhitektu Niku Kralju in pesniku Jožetu Udoviču) leta 1962 prejel Prešernovo nagrado za režijo filmov Dolina miru, Deveti krog in Balada o trobenti in oblaku, ki jih je takratna komisija označila za "pomembna dela za rast slovenske filmske proizvodnje". Da so njegovi filmi odmevni tudi v tujini, je komisija pripisala Štigličevemu "posluhu za humanistične vrednote in režijskemu prijemu, ki bi ga najlaže označili za poetični realizem, naslonjen na domača tla in našo kulturno tradicijo, hkrati pa oplojenim s svobodomiselnimi iskanji".

Ob podelitvi najvišjega državnega priznanja za kulturnike je France Štiglic izjavil: Srečen sem, ker je s tem po dolgem času spet prišel na vrsto naš film. Navsezadnje smo se pa tudi res precej namučili," je pribil.

Naš John Kitzmiller

John Kitzmiller je za vlogo Jima, ameriškega pilota v Dolini miru, v Cannesu prejel nagrado za najboljšo moško vlogo in s tem postal prvi temnopolti igralec, nagrajen na tem prestižnem festivalu. Rodil se je 4. decembra 1913 v Battle Creeku v državi Michigan in zelo zgodaj, po bolezni očeta železarja, pomagal preživljati družino. Kljub temu je ob delu dokončal študij in leta 1936 diplomiral na kemijskem oddelku tehnične fakultete na univerzi v Michiganu. Zaposlil se je v Detroitu, ko je izbruhnila vojna, pa se je kot pripadnik inženirskih enot pridružil zaveznikom na italijanski fronti in postal kapetan. Po vojni se je preselil v Italijo. Leta 1965 je star 51 let umrl zaradi posledic ciroze jeter.

K filmu naj bi ga pripeljal - rugby, kotpravi anekdota, ki jo je v portretu tedna objavil Slovenski poročevalec leta 1957: "Znani italijanski režiser Luigi Zampa je iskal črnskega igralca za svoj film Živeti v miru in je izbral Kitzmillerjevega tovariša. Ta pa je bil najboljši napadalec v vojaškem rugbyjskem moštvu in komandant mu ni dal dopusta. Tako je prišel k filmu Kitzmiller, ki je bil v moštvu le rezerva."

John Kitzmiller je odigral več opaznejših vlog v italijanskih filmih, med njimi v Brez Milosti in Varietejske luči v režiji Alberta Lattuade. Nastop v slovenskem filmu Dolina miru je bila njegova 25 filmska vloga. Potem pa je leta 1962 kot zlobnež zaigral tudi v Bondovem filmu Dr. No in naslovno vlogo v Koči strica Toma režiserja Géze von Radványija.

Bojda je povabilo k slovenskemu filmu sprejel brez obotavljanja, takoj ko je prebral kratko vsebino filma. "Pustil je svoje odrsko in televizijsko delo, načrte za gledališko vlogo Othella ter recitiranje črnske poezije in nastopanje v dramatiziranih Poevih novelah na televiziji in prišel k nam," so tedaj zapisali naši kronisti.

Melodija doline miru

V kritikah so novinarji poleg režije omenili in pohvalili tudi ostale filmske vidike. Naši razgledi so pisali: "Fotografija Rudija Vavpotiča je jasna, scenografija Iva Spinčiča učinkovita, glasba Marjana Kozine pa prepričljiva."

Marjan Kozina, ki je z glasbo tedaj sooblikoval že dve klasiki Kekca in Na svoji zemlji je o glasbi iz Doline miru povedal, da jo je snoval nekoliko drugače. Ni uporabil velikega simfoničnega orkestra ampak manjše ansamble, godalni orkester in manjši zbor. Ko napoči dramatično močna Jimova smrt se oglasi šest pozavn, gong, timpan in viole. Melodija "doline miru", ki film začenja in končuje, pa tiho odzvanja v gledalcu skozi ves film.

Kozina je v glasbi za film uporabil tudi gospelovski napev, ki mu ga je nekoč zapel Kitzmiller. Ta napev igralca pospremi v njegovo filmsko smrt. Kozina pa je navdih za ta glasbeni trenutek v Naših razgledih leta 1956 povzel z besedami: "Ni še preteklo sto let, odkar je Lincoln v ameriškem kongresu snel verige zamorskim sužnjem, ki so garali na bombažnih plantažah Južnih držav in odkar je utihnil bič, ki je žvižgal po njihovih hrbtih. Morda je bil tudi stari ded našega Johna še suženj. Tega ne vem. Ostale pa so pesmi, ki izpovedujejo vso grenkobo grde krivice in nemočni protest zatiranih ljudi. Ko Jim umre, ga spremi "domov" njegova glasba. In če me bo pohvalil zanjo, bom neizrekljivo vesel."